Zgodbe in premišljanja iz antikvariata Glavan #1

Pogosto se zgodi, da zanimive zgodbe pridejo same od sebe do nas, če smo le pripravljeni prisluhniti. V antikvariatu skoraj vsakodnevno poslušamo zgodbe ali zgolj prigode ljudi, ki vstopijo. Večinoma gre za dnevne pripetljaje, vremenske napovedi, raznorazne bolezenske težave, pa seveda za večno tarnanje okoli vlade in splošne življenjske situacije v Sloveniji. Še pogosteje pa za kakšne nostalgične in tudi manj prijetne trenutke iz življenja v bivši Jugoslaviji. Vse sorte ljudi zaide k nam.

Kakorkoli…pogosto skozi eno uho notri, skozi drugo ven. Nemogoče je vse informacije zadržati v glavi, niti ni zdravo. Pa nič narobe, vedno radi prisluhnemo in se pogovorimo. So pa tudi zgodbe, ob katerih se ušesa zašilijo, možgani postanejo gobica za vpijanje, besede najdejo svoje mesto. Kar se tiče mene, niti ni tako pomembno na kaj se pripoved nanaša, zanima me veliko stvari, s povsem različnih področij. Seveda obstajajo prioritete, vendar je kljub vsemu način pripovedovanja in čustva, ki se ob tem izražajo, dostikrat pomembnejši. Pač limanice, na katere se pustimo ujeti.

Na primer, pred kratkim sem imela v antikvariatu »predavanje« o meni xy temi - s področja naravoslovja, znanosti, vesolja, kemije, (ne)obstoju boga itd. Nekaj malega sem si zapomnila, vsekakor pa sem si zapomnila človeka in še bolj njegov zanos, s katerim je pripovedoval.

Spet drugi primer, tokrat meni tematsko bližje, je bil, ko mi je neka gospa navdušeno pripovedovala o svojem družinskem drevesu v nastajanju. S kakšnimi težavami se srečuje na poti raziskovanja, kje išče vire, kaj vse, kar je bilo toliko let zamolčano je že odkrila. Pregledala je vse stare fotografije, ki jih imamo v antikvariatu, če bi se na kateri slučajno pojavil kdo od njenih prednikov. Nikoli se ne ve… In mi hkrati položila na srce: »Lotite se tega dokler so vaši (naj)starejši predniki še živi. Če ne zdaj, kdaj kasneje bodo povedali?«

Približen odgovor na to vprašanje mi je nekaj tednov kasneje ponudila spet druga gospa, ki je v antikvariat prišla »samo« povedati zgodbo (ne povsem naključno, gospa je bila seveda že prej pri nas). Znova sem dobila potrdilo, da tudi pokojni lahko še kako govorijo o svojem življenju in delu – skozi dediščino, ki se je ohranila vse do danes in skozi ljudi, ki se zavedajo, kako pomembno je (bilo) delo njihovih prednikov za slovenski prostor. No, še boljše je, če so o svojem delu uspeli napisati in izdati tudi kakšno knjigo. 

Gre za zgodbo družine Skalicky in ponovno oživitev nekdanje deželne vinske kleti – otvoritev Deželne vinoteke je bila 17. aprila 2015 na gradu Grm v Novem mestu. O svojem dedu, Bohuslavu Skalickem mi je ponosno in doživeto pripovedovala njegova vnukinja. Povedala mi je o tem, kako se je ded preselil v Slovenijo, kjer je spoznal njeno babico, o tem kako zelo rad je imel slovenski jezik, v katerem je izredno lepo govoril. Seveda je povedala tudi o njegovem vinu in vinogradništvu, delu na nekdanji Kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu. Njeni vtisi z otvoritve vinoteke na gradu Grm so bili še povsem sveži, nemogoče je bilo skriti zadovoljstvo in ponos, da delo njenega dedka živi tudi danes. Poleg tega se je pripravljala na pot v njegov rojstni kraj Cerekvice nad Bystřicí na Češkem, kamor so odnesli tudi 400 let staro mariborsko trto, ki so jo dobili v dar.

Grad Grm; Valvasor: Slava vojvodine Kranjske, 1689 (vir: Kamra)

O svojem delu v vinogradništvu in vinski kleti v Novem mestu je najbolje povedal kar Bohuslav Skalicky sam. Del uvoda iz njegove knjige Kletarstvo:  

»Ko sem pred 28 leti prevzel posle državnih del za obnovo po trtni uši uničenih vinogradov v bivši vojvodini Kranjski, sem pričel razmere vinogradništva v svojem službenem delokrogu temeljito proučevati. Kmalu sem prišel do spoznanja, da ne bode zadostovalo samo to, da obnovimo po trtni uši opustošene vinograde, ampak da je ravno tako nujno potrebno zboljšanje kletarstva, kajti brez dobrega kletarstva ni uspešnega vinogradništva. Zato sem se lotil dela, da tudi v tem oziru pomagam našemu vinogradniku. Že l. 1897 se je na moj predlog in pod mojim vodstvom ustanovila državna vzorna in poskusna klet v Novem mestu, prva in edina te vrste v vsej Avstriji. V tej kleti so se šolala vina iz državnih vzornih vinogradov. Pravilno šolana vina so žela čedalje večji uspeh, posebno pa na razstavi kranjskih vin, ki se je pod mojim vodstvom uprizorila leta 1908. v Pragi in je imela za posledico, da se je kupčija z našimi, osobito vipavskimi vini v Češki in Moravski jela razveseljivo razvijati.

Pri tej in ž njo združeni pomožni kleti v Št. Vidu na Vipavskem sem prirejal predavanja o kletarstvu, združena s pokušanjem vzorno kletarjenih vin, v njej sem priredil nad 30 tridnevnih kletarskih tečajev, ki jih je obiskalo nad 1000 uglednih vinogradnikov, vinotržcev in gostilničarjev iz vseh slovenskih pokrajin. V »Kmetovalcu« in drugod sem pisal poljudne razprave o raznih važnih vprašanjih iz kletarstva, ki jih je 28 izšlo v posebni izdaji kot »Gospodarska navodila« Kmetijske družbe v Ljubljani.« (Vir: Bohuslav Skalicky: Kletarstvo, Zvezna tiskarna in knjigarna v Ljubljani 1924)

Veseli me, da tovrstne zgodbe zaidejo tudi k nam. Še lepše pa je, da se tovrstna dediščina ohranja in po dolgih letih prizadevanja končno zaživi tudi za današnje generacije. 

Mimogrede, knjigo Kletarstvo ste lahko našli (preteklik zato, ker je že našla novega lastnika) tudi v našem najnovejšem katalogu Majnice 2015 :)

Še vedno pa je na prodaj razglednica iz prejšnjega kataloga Zvončki in trobentice 2015:

Deželna kmetijska šola na Grmu pri Novem mestu; odposlana leta 1900. (Vir: Antikvariat Glavan)

Iz smetišča zgodovine

Spomin na šolske izlete je celotni generaciji verjetno enak. Zjutraj smo se zbrali in se posedli v avtobus. Še predno je avtobus odpeljal, smo preverili zaloge hrane in pijače, se hvalisali in seveda že odvijali prve sendviče ter prebadali fructalove sokove.
V mojem času (sem letnik 1969) so bili sokovi v trapezasto oblikovani vrečki (tako smo ji rekli, strokovno ime pa je doypack). Na njej je bilo posebej označeno mesto, kamor si moral zabosti prirezano, plastično slamico. To dejanje so zmogli le najbolj potrpežljivi, saj se je pogosto primerilo, da smo bodisi preluknjali vrečko in so bile poleg tvojih ust soka deležne še tvoje hlače bodisi smo zlomili slamico. Tako smo pogosto odgriznili rob vrečke in spili. Če pa si želel vse skupaj rešiti bolj "elegantno" pa  smo sok s slamico preluknjali s spodnje strani, kjer si brez težav zapičil slamico in prišel do slastne tekočine.

Danes so sokovi v drugačnih "tetrapakih". In vsako mučenje z odpiranjem je odveč.

V nedeljo (10. 5. 2015) sem se s prijatelji sprehodil od Urha do Orel. Prijeten, nenaporen sprehod.
Ob povratku sem malo pod mežnarijo na Urhu, ob robu ceste, pod listjem opazil da se nekaj sveti. Odstrl sem listje in ugledal tisto, kar je v meni prebudilo spomine na zgoraj opisano.

Pila je prava pravcata vrečka frucatlovega limoninega soka. Seveda prazna, a spomin na sladko-kislo pijačo se je precej prebudil.  Zgodovinsko najdbo sem malo očistil z vodo. Ker te stvari nikakor ne razpadejo, sem lahko natančno prebral leto izdelave, 1976.

Le kateri izletnik se je tu odžejal in odvrgel vrečko. In ta, ki je to storil, ni mogel vedeti, da bo meni in kolegom, popotnikom, ta vrečka pričarala spomin na prijetne šolske dni in šolske izlete.

Še napis z vrečke:
Fructalovi sokovi so primerni za izlete v naravo.
Vendar varuj okolje in prazne embalaže ne odvrži kjerkoli!
(Tudi če menite, da bo čez 39 let to nekomu obudilo lepe spomine.)

In kakšna je povezava z antikvariatom in zbirateljstvom?
Obstajajo tudi zbiralci stare embalaže in reklamnih predmetov. Eden takih je Miro Slana iz Ljubljane. V Lokvi pri Divači je opremil staro rodbinsko trgovino v slogu trgovin iz prve polovice 20. stoletja in z veseljem vas popelje po zgodovini reklame na Slovenskem. Če vas pot zanese na Kras, ga obiščite.

Otročarije

Navdušujejo me stare igrače. Natančna izdelava in posnemanje pravih tehničnih izdelkov sta me vedno presenečala. Predvsem pa igrače iz obdobja pred računalniškim rezkanjem in uporabami plastičnih mas. Torej ročno narejene igrače iz klasičnih materialov (kovina, les, steklo, keramika)

Pred slabim mesecem sem pri Jakatu v Carnioli na Trubarjevi ugledal maketo parnega stroja. Izdelala ga je znana tovarna Mamod iz Velike Britanije. Tovarna že od leta 1936 izdeluje različne modelčke parnih strojev. 

Navdušen sem ga kupil in odnesel domov. Vrtinec opravil me je prisilil, da sem ga odložil v kot in nanj pozabil. Prosti praznični dnevi so prinesli čas za pospravljanje odloženih stvari in navdušen sem opazil papirnato vrečko in se takoj spomnil kaj je v njej. Maketo sem malo očedil in potem odšel brskat po omari s čistili, kjer sem nekje, čisto zadaj našel špirit za ogrevanje foundeja. Nalijem vodo, podmažem vitalne dele, kot sem videl v filmih, kjer so uporabljali prave, velike stroje in prižgem ogenj v gorilniku. Malce previdno opazujem kaj se dogaja. Pojavi se prva para, varnostni ventil nežno šumi, povlečem za piščal, ki bolj zasope kot zapiska. Kolo pa že kaže, da bi se vrtelo. Pomagam mu in ga potisnem naprej in kot majhen otročaj steče in teče in nori. Zvok kot stara dobra "singerca".  

Vau, dela! Navdušen opazujem droben stroj, ki deluje kot pravi, veliki.

Booktiga 2015

April je v tudi v istrskem Poreču mesec knjige. Še posebej aktivni so konec aprila, ko se odvija festival že branih knjig, Booktiga. Festival pripravlja Mestna knjižnica v Poreču, ki jo vodi mag. irides Zović. S svojo peščico (3) zaposlenih in skupino prostovoljcev pripravi dogodke, ki jim v slovenskih knjižnicah ne najdem para.

Od 20. do 26. aprila se je odvila množica dogodkov in  podelitev različnih nagrad. Knjižnica tako podeljuje nagrado sodobnemu hrvaškemu avtorju za najbolj izposojeno knjigo, sledi nagrada za izvirno prozno delo, ki ga napišejo učenci višjih razredov osnovnih šol in gimnazijci ter nagrada natečaja za najboljšo pesem, ki jih prispevajo prebivalci poreške občine ob tem pa še izžrebajo in nagradijo enega od kupcev knjig. 

Osrednji dogodek je prodaja starih in rabljenih knjig, ki jih knjižnica nabere z darovi čez leto ali pa jih za to priložnost prinesejo na prodajne stojnice prebivalci. Knjige so na voljo po enotni ceni 10 hrk (dober euro). Denar je vedno namenjen v dobrodelne namene. Pred leti so ga namenili nakupu inkubatorja, za ureditev knjižnice v zaporih, letos pa so denar namenili za ureditev knjižnice v bolnišnici. Zbrali so več kot 7000 hrk.

Dogodku se pridružimo tudi antikvarji iz Hrvaške in Slovenije. Na prireditvi predstavljamo naš poklic in poslanstvo. Poleg tega pa še kakšno zanimivo knjigo.

Na srečanju izmenjamo tudi izkušnje in opažanja in s kolegi iz Antikvariata Nova stvarnost iz Zagreba, Antikvariata Mali neboder iz Reke in Antikvariata Libris iz Kopra načrtujemo kar nekaj skupnih predstavitev in sejmov.

V čem je ta dogodek drugačen ali poseben. Nihče od organizatorjev ne tarna ampak so vedno dobrovoljni in zadovoljni, da je ogranizacija dogodka uspela in da je dobro obiskan. Vsak sodelujoči antikvar dobi brezplačno stojnico in prenočišče. Pa to ni kar neko prenočišče ampak hotel Palazzo s štirimi zvezdicami v samem središču Poreča. Iz celotne Evrope pa pripeljejo zanimive avtorje in sogovornike iz sveta knjig. Festival ima že od začetka dovršeno celostno podobo, ki je bila že nekajkrat nagrajena. Vsako leto pa iščejo kaj novega, izvirnega.

In tako je letošnji festival prinesel novost - KAMIŠIBAJ.

Prihodnjič dalje.

Antikvariat je trgovina z nostalgijo

Smo antikvariat Glavan. Rok, Katarina, Tjaša in pišemo blog. Zakaj?

Ker antikvariat ni zgolj odkup in prodaja starih oziroma rabljenih knjig in drugih tiskov, kot morda izgleda na prvi pogled. Ker so antikvariat tudi (ali predvsem) spomini, pripovedi, zapisane zgodbe, na film ali kako drugače ujeti trenutki, pozabljeni zapisi, anekdote, trenutki nostalgije. Antikvariat so zgodbe, ki jih krojita čas in življenje. Na nas je, da jih zapišemo in delimo. Zavedamo se, da preveč stvari in besed ostane nezapisanih ali celo neizrečenih. Še več jih ostane neraziskanih in za vedno izgubljenih. Kar ni nujno vedno slabo, pa vendar...

Antikvariat tudi niso le knjigarne, kjer so naprodaj stare knjige. To je "posvečen prostor", kjer se zbirajo ljudje, ki tudi takrat, ko nimajo namena zapravljati, pridejo in pogledajo kdo je tu, kaj dela in kaj je novega na policah. Pri čemer je "novo" vedno staro. 

Ena izmed nalog zaposlenih v antikvariatu je skrb za dediščino. Ne zato, ker se spodobi in je pravično, temveč zato, ker to želimo in se nam zdi prav. V našem interesu je, da stvari krožijo med ljudmi, da ljudje spoznajo in poznajo. 

Police pri nas so polne starih knjig. Tu je njihov posebni vonj (ki ga kmalu ne zaznavaš več), spoznanje, da so te knjige nekoč nekomu, ki ga morda niti ni več med nami, že pripadale. In še nekomu pred njim in tako nazaj, kar pričajo raznovrstne oznake v knjigah - z nespretno ali elegantno roko napisano ime, priimek ali leto, ki ga je kasneje nekdo prečrtal in se podpisal po svoje. V nekaterih knjigah je razkošen ex libris, grb, motto v latinščini, podčrtane besede, duhovite opazke na robu teksta. Pri nekaterih knjigah se vidi, da so nekomu očitno pustile grenak priokus in spodbudile željo po čokoladi; spet ob drugih je bila potrebna skodelica kave; dobra kuharska knjiga ne more preživeti brez madeža. Po knjigi lahko tudi sklepamo oziroma s precejšnjo gotovostjo zatrdimo ali je bil njen lastnik kadilec ali ne. Med knjižnimi listi najden posušen in stisnjen cvetni list nam odkriva neznano ljubezen; pozabljeni lističi, računi, sporočilca izven svojega časa in prostora nam lahko govorijo svojo zgodbo. Priznajmo, e-knjige nimajo tega čara :).  

Antikvar torej ni samo prodajalec temveč tudi detektiv, mešetar, potnik, nosač. Spomnite se na film Romana Polanskega, Deveta vrata (The Ninth gate), v katerem Johnny Depp igra antikvarja v lovu na knjigo. V enem izmed kadrov ga poimenujejo "knjižni detektiv", kolega antikvar pa ga celo primerja z mrhovinarjem, jastrebom in roparico. Depp ga mirno vpraša: "Ali morda obstaja kdo, ki to ni v našem poslu?" Pač, tudi to je del poklica.

Se pa kljub vsemu zavedamo, da je včasih nujno potrebno ujeti korak s časom, slediti modernim trendom, se prilagajati in svoje delo kdaj tudi podrediti svetovnemu spletu in računalnikom. Pa čeprav smo s pisanjem bloga morda vseeno že malo za časom, je bolje pozno, kot nikoli! :) Navkljub vsej digitalizaciji pa je naša želja, da zapisano v spletnem dnevniku spravimo tudi na papir, v »klasično« obliko dnevnika, v časopis Antikvarni Novičar. Konec koncev smo antikvariat, katerega glavnina zanimanja so stari tiski oz. vse, kar je na papirju. Želimo si, da Antikvarni Novičar obstane izven kiberprostora, v realnem (?) svetu, da se vmes tudi izgubi in je čez mnogo let najden izven svojega časa in prostora - da mu bo nek drug antikvar v prihodnosti iskal smisel in pomen. Da kroži ;)

Materiala in idej za pisanje je veliko. Naša področja zanimanja so raznolika, zato bomo skušali blog narediti čimbolj zanimiv in berljiv. Dajali bomo nasvete, izdali kakšno malo skrivnost in zanimivost našega poklica. Predvsem pa se bomo trudili razbijati stereotipe o antikvariatih in dolgočasnosti našega dela. Prepričali vas bomo, da so stare knjige novi "must have", če hočeš biti "in".

In kdo smo? 

Rok Glavan
je antikvar in vodja antikvariata, univ. diplomirani kulturolog, ki že od leta 1992 dela na tem področju. Ker je bil že njegov oče antikvar, mu je bila knjiga položena tako rekoč v zibko. Bil je prvi pobudnik dražb starih knjig, tiskov in razglednic v Sloveniji. Od leta 2004 je zapriseženi sodni cenilec in izvedenec za stare knjige in tiske pri Ministrstvu za pravosodje RS. Rad raziskuje in razmišlja o knjižnih zgodbah. Njegov najbolj priljubljen citat je: Antikvariat je trgovina z nostalgijo. 

Katarina Glavan Batagelj
skrbi za galerijo starih knjig in tiskov. Kustodinja, magistrica arheologije, ki je arheološka obdobja oplemenitila z zgodovinskimi tiskanimi pisnimi viri. Skrbi za pripravo katalogov, oblikovanje in postavitev razstav ter za predstavitve na strokovnih sejmih. 

Tjaša Obrulek
se je antikvariatu pridružila pred dobrim letom (2014) in skrbi predvsem za delo v trgovini, pomaga pri pripravi katalogov, na sejmih in dražbah. Poskrbi za fotografsko gradivo, preko spletnih kanalov obvešča o dogodkih, o recenzijah dogodkov, o pojavljanju antikvariata v medijih, o novostih v trgovini itd. Po izobrazbi je uni.dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, njeno področje zanimanja pa poleg slovenske etnologije sega daleč preko naših meja. Njeno pisanje na tem blogu bo zato največkrat takšno in drugačno popotovanje.

Vsi ostali...

Brez obiskovalcev, zvestih strank, raziskovalcev, zbiralcev, nostalgikov, čajčkarjev, tistih, ki jih prinese luna, takšnih in drugačnih posebnežev, brez vsakega in posameznega tega antikvariata ne bi bilo. V goste na blogu bomo zato povabili oziroma bili odprti za predloge vseh, ki bi želeli napisati prispevek s svojega področja zanimanja ali podeliti kakšno zanimivo zgodbo iz svojega ali svojih prednikov življenja.

Oto Šolc: Balada o antikvariatih

Ta sladki vonj povsod, zanos in moč,

ljudi začutiš mnoge, ki nekoč

pisali knjige so in v davnih časih

z njimi svojo so delili žalost.

Ta sladki vonj povsod, zanos in moč,

ki dviga nas igraje v mladost,

otožnost zdaj se v nas oglasi,

kot kadar pišemo tja dolgo v noč,

ko zunaj blisk in dež mogočno bije,

v samoto sobe pa se mir razlije,

ko sam ne veš, če žalost veje ti iz knjige

ali pa iz grenke pritajene brige.

Takrat uhajajo nam misli naše zlate

tja med stare knjige, v antikvariate.

(prevod Peter Kuhar)