torek, 18. september 2018

VP 4868 ali Željava imamo problem

VP 4868 ali Željava imamo problem


Film Huston imamo problem, ki je pred leti razigral zgodovinske resnice, je ob ogledu punudil v začetnih kadrih posnetke z letališča Željava pri Bihaču.
Takrat so v meni zaigrali spomini in ravno danes, 18. septembra 2018 je točno trideset let, ko sem stopil skozi "kapijo" vojašnice na Željavi in za 365 dni postal vojak JNA.

Pred tremi dnevi mi je soldaški in bibliofilski kamerad Dominik poslal sliko letala, ki stoji še vedno pred vhodom v vojašnico. Gre za stari DC-3, ki so ga v letu mojega služenja, pred neko generalsko inšpekcijo predelali v razstavni prostor s fotografijami letal in pilotov. Prav to letalo sem takrat pomagal na novo pobarvati - notranjost, da so lahko namestili slike in gotovo sem zadnji, ki ga je barval ;-)



Drugače sem služil v pehoti VP 4868/1, ki smo ji rekli avionska pešadija. Naša naloga je bila predvsem varovanje letališča in objektov. Tako imam v 365 dneh služenja 191 dni straže.
Pleskanje pa je bil izhod - pobeg od vsakodnevnih obveznosti. Takrat je "pleskarsko" enoto vodil desetar Anton Novak iz Destrnika pri Ptuju. Ker je bila napovedana generalska inšpekcija, sva pobelila stražarnice, vojaške sobe ... in med njimi je bil tudi omenjeno letalo.

Vojaško življenje sem dobre tri mesece popisoval v svojem dnevniku, potem pa sem bil poklican na zagovor in sem moral brati odlomke, ki so se jim zdeli zanimivi, niso pa znali slovensko, kaj šele latinsko, saj so bili določeni deli pisani tudi v tem jeziku - malo konspiracije ni nikoli odveč.
Potem pa so mi svetovali, naj to raje opustim in odnesem domov. Napetosti, opazovanj in zasliševanj je bilo takrat veliko, saj sem odšel v vojsko ravno ob aferi JBTZ.

Z vojsko sem si bil kar domač. Dedek je bil polkovnik v pokoju in živeli smo v "oficirskem" bloku. Prosil sem ga, če lahko uredi, da bi šel kam blizu na služenje, a je ravno tisto leto, ko bi moral poseči vmes, odšel v večna lovišča.

Moj oče je bil največji teoretik vojaščine. Sam je ni služil, a je srkal zgodbe vseh, ki so služili in prebiral različne romane. V branje mi je priporočil Kirstov roman 08-15 in Švejka, kot filozofiji, ki ne moreta škoditi. Res sem se na trenutke počutil kot podesetnik Asch.
Poleg tega pa sem še tik pred odhodom v vojsko sodeloval pri predstavi Slovenskega mladinskega gledališča Resničnost, ki je nastala po noveli Lojzeta Kovačiča Zlati poročnik.
Tam sem bil kot vojak  - kaznjenec podvržen tipičnem vojaškem izživljanju predpostavljenih.
V predstavi  je bil to kolega igralec, v vojašnici pa oficir.
Nekateri med njimi so bili res ... ne najdem besede, drugi pošteni, a strogi, tretji dobre dušice in četrti izgubljenci, ki so obstale na neki stopnji svojega vzpenjanja po vojaški lestvici in tega niso mogli preboleti pa so tolažbe iskali v pijači.

V kasarni nam je poveljeval kapetan prve klase Sakib Butković, strog oficir, da so pred njim mirno stali tako oficirji kot vojska.. Kar dobro nam je podeljeval "ostave". Kasneje, v jugoslovanski vojni, se je menda pridružil bosanski vojski.
Z menoj so bili v isti generaciji v pehoti še Slovenci: Jože Pušnik, Boštjan Pajenk, Boštjan Žagar, Dominik Černjak, Jaka Lucu in Matija Marn. Slednji je umrl med služenjem. Družina ga je prišla obiskat in med vračanjem v enoto se je na zeležniškem prehodu v vozilo zaletel vlak. Preživelo je le njegovo dekle. Po zaslugi tega tragičnega dogodka, sem tudi predčasno obiskal Slovenijo, ko smo spremljali posmrtne ostanke.

Večino straže sem preživel na bližnjem Pokoju, kjer so gradili nove rezervoarje za letalsko gorivo. Stražili smo gradbišče in obstoječe objekte v "neslužbenem" času pa počivali, vozili kamione in delovne stroje, gradili košarkaško igrišče, kuhali ...


Prav slike, ki mi  jih je poslal Dominik, so me spodbudile, da sem hitro pobrskal med spominkarsko kramo in našel nekaj materialnih ostankov. V številki v ozadju je točno 365 kvadratkov, ki smo jih zvesto črtali vsak dan in se veselili: Samo še .... SITNOOO! Zvezčič nosi nekaj naslovov generacije, Vojaška knjižica priča o služenju in odsluženju, za sliko pa se spoloh ne spomnim kakšen je bil povod, da smo se slikali, kapa pa je še vedno na spisku nerazdužene opreme JNA. V njej sta po Pravilu službe tudi "igla i konac".

Kot antikvar se dostikrat srečujem s podobnim gradivom, le da največkrat izvira izpred I. svetovne vojne ali pa Kraljevine Jugoslavije. To so drobci, ki sami zase ne povedo mnogo, šele zgodbe jih oplemenitijo.