Bibliofilska razstava L. Schwentner v Ljubljani

Nekaj utrinkov z otvoritve razstave v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani, 2. novembra 2015. Razstava je na ogled do 15. novembra 2015.

Ivan Cankar pod "budnim" očesom L. Schwentnerja.

Rok Glavan in Katarina Glavan Batagelj, avtorja razstave.

Foto: Tjaša Obrulek

Lepota domače knjižnice

     »Katera je lepša?« - »Vsake oči imajo svojega malarja!«, je dobro znano ljudsko reklo. V kaj zrejo te radovedne oči, pa je že drugo vprašanje. Nekatere oprezajo za lepimi dekleti, druge občudujejo drage avtomobile, tretje počivajo na raznobarvnem jesenskem listju in nekatere celo z zanimanjem preučujejo redke stare knjige. Za slednje postavljamo na ogled bibliofilsko razstavo Založništvo L. Schwentner v Ljubljani, ob 150-letnici rojstva Lavoslava Schwentnerja.

     V Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani bo od 2. do 15. novembra 2015 predstavljenih nekaj najlepših izvodov iz bogate knjižne produkcije našega rodoljubnega založnika.

Schwentnerjevo mesto v slovenski kulturi ni utrdila samo lepa knjiga, ki je po njem postala del tradicije v knjižni produkciji. Njegova založba je v slovensko kulturo vnesla modernega duha, ki je prestavljal poudarek z literature kot jedra intelektualne tvornosti v devetnajstem na vizualno področje v dvajsetem stoletju. Literarna Moderna je s svojimi kritiškimi intervencijami bistveno pripomogla k emancipaciji in nobilitaciji likovne umetnosti. Kje je to združevanje ustvarjalnih moči lepše vidno kot prav v oblikovanosti knjige? Cankar se je tega dobro zavedal, saj je v Epilogu Vinjet zapisal: Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, - moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva.

Izdaje, ki so zagledale luč sveta pri Schwentnerju, so izkazovale veliko skrb za likovno opremo. (Slednja je bila poprej zaradi običaja, da so kupci knjige dajali sami vezati – pač v skladu s svojim okusom in finančnimi zmožnostmi –, precej skromna. Domača biblioteka v meščanskem okolju ni bila šteta samo za luč izobrazbe, ampak tudi za okras stanovanja oziroma salona, zato je bilo njenemu lastniku prepuščena zadnja beseda pri zunanjem izgledu kupljenih edicij. Na kmetih in v revnejših slojih so se ljudje seveda zadovoljevali z njihovo skromno in ceneno prvotno opremo.) Knjige so tako postajale miniaturne celostne umetnine. In prav kot takšne imajo nekatere, ki jih je izdal Schwentner, v slovenski kulturni zgodovini izjemen pomen.

Že na samem začetku ljubljanskega obdobja so k Schwentnerju prihajali mladi pesniki in pisatelji in mu ponujali svoje spise, da bi jih objavil.

Mladi in drzni založnik je pri vzpenjajočih se umetnikih – impresionistih - pa tudi že znanih avtorjih začel naročati originalno opremo za svoje izdaje. Presenetljivo je, da je Schwentner uspel takoj vzpostaviti stik s slehernim obetavnim imenom.

Sodelovanje z arhitektom Ivanom Jagrom je povezljivo z letom 1898, ko je opremljal Narodno kavarno, pod njo pa je v pritličnih prostorih Schwentner pripravljal svojo novo knjigarno na Dvornem trgu. Ko jo je odprl, je bila to v bistvu tudi prva »galerija« z občasnimi »razstavami«.

Arhitekt Jager je v svojih opremah uporabil okrasje iz ljudskega izročila. Osnutki za Schwentnerjevo zgodnejšo knjižno opremo so nastajali na Dunaju, kjer pa se je Cankar shajal z Jagrom in poročal o poteku priprav založniku. Jager, tedaj že asistent na šoli za arhitekturo, se je pridružil skupini študentov, ki so snovali modernističen časopis, in konec leta 1898 so celo nagovarjali Schwentnerja, da bi prevzel založbo. Tudi klišeje za knjižno opremo so izdelovali na Dunaju, ne le za Schwentnerja, prav tako tudi za založbo Kleinmayr & Bamberg. Tam je Cankar dobil pregled nad tistimi predlogami, ki so nastajale v Ljubljani.

Kasneje je Schwentner opremo zaupal Matiji Jami, Hinku Smrekarju, Ivanu Žaboti, Maksimu Gaspariju, Gvidonu Birolli in Ivanu Vavpotiču. Pomembno besedo pri opremi pa so imeli tudi avtorji sami. Želeli so videti osnutke ali se pogovoriti s slikarjem in mu dati svoje napotke.

Znal je prepoznati avtorje, ki jih je bilo vredno predstaviti narodu.
V glavnem se je odločal sam, imel pa je srečo, da je imel dobre urednike in svetovalce. Pogosto se je zanesel na Cankarjev nasvet, zelo pa je zaupal tudi Ivanu Prijatelju. Cankar je bil zelo dober risar, boljši od Župančiča, in je kompetentno ocenjeval izdelke in na njegovo sodbo se je Schwentner zanesel.

Upošteval je avtorjeve želje, a se je sam dokončno odločil. Tako je na prelomu stoletja dvignil zunanjo obliko in tipografsko ureditev slovenske knjige na evropsko raven ter »prisilil« druge slovenske založnike, da so opustili stereotipno opremo s tiskarniškimi klišeji in boljša literarna dela individualno opremljali.

Schwentnerjevo podjetje se je moglo pohvaliti tako z jasnim umetnostnonazorskim profilom kot – vsaj v pretežni meri – z visoko kvaliteto. Kot takšno se je tudi zapisalo v anale slovenske kulturne zgodovine.

 

Po knjigi priredila mag. Katarina Glavan Batagelj, kustodinja.

(vir: ddr. Igor Grdina, dr. Andrej Smrekar idr., Rodoljubni založnik Lavoslav Schwentner, Antikvariat Glavan, Umco, Ljubljana, 2012)

Zgodbe in premišljanja iz antikvariata Glavan #1

Pogosto se zgodi, da zanimive zgodbe pridejo same od sebe do nas, če smo le pripravljeni prisluhniti. V antikvariatu skoraj vsakodnevno poslušamo zgodbe ali zgolj prigode ljudi, ki vstopijo. Večinoma gre za dnevne pripetljaje, vremenske napovedi, raznorazne bolezenske težave, pa seveda za večno tarnanje okoli vlade in splošne življenjske situacije v Sloveniji. Še pogosteje pa za kakšne nostalgične in tudi manj prijetne trenutke iz življenja v bivši Jugoslaviji. Vse sorte ljudi zaide k nam.

Kakorkoli…pogosto skozi eno uho notri, skozi drugo ven. Nemogoče je vse informacije zadržati v glavi, niti ni zdravo. Pa nič narobe, vedno radi prisluhnemo in se pogovorimo. So pa tudi zgodbe, ob katerih se ušesa zašilijo, možgani postanejo gobica za vpijanje, besede najdejo svoje mesto. Kar se tiče mene, niti ni tako pomembno na kaj se pripoved nanaša, zanima me veliko stvari, s povsem različnih področij. Seveda obstajajo prioritete, vendar je kljub vsemu način pripovedovanja in čustva, ki se ob tem izražajo, dostikrat pomembnejši. Pač limanice, na katere se pustimo ujeti.

Na primer, pred kratkim sem imela v antikvariatu »predavanje« o meni xy temi - s področja naravoslovja, znanosti, vesolja, kemije, (ne)obstoju boga itd. Nekaj malega sem si zapomnila, vsekakor pa sem si zapomnila človeka in še bolj njegov zanos, s katerim je pripovedoval.

Spet drugi primer, tokrat meni tematsko bližje, je bil, ko mi je neka gospa navdušeno pripovedovala o svojem družinskem drevesu v nastajanju. S kakšnimi težavami se srečuje na poti raziskovanja, kje išče vire, kaj vse, kar je bilo toliko let zamolčano je že odkrila. Pregledala je vse stare fotografije, ki jih imamo v antikvariatu, če bi se na kateri slučajno pojavil kdo od njenih prednikov. Nikoli se ne ve… In mi hkrati položila na srce: »Lotite se tega dokler so vaši (naj)starejši predniki še živi. Če ne zdaj, kdaj kasneje bodo povedali?«

Približen odgovor na to vprašanje mi je nekaj tednov kasneje ponudila spet druga gospa, ki je v antikvariat prišla »samo« povedati zgodbo (ne povsem naključno, gospa je bila seveda že prej pri nas). Znova sem dobila potrdilo, da tudi pokojni lahko še kako govorijo o svojem življenju in delu – skozi dediščino, ki se je ohranila vse do danes in skozi ljudi, ki se zavedajo, kako pomembno je (bilo) delo njihovih prednikov za slovenski prostor. No, še boljše je, če so o svojem delu uspeli napisati in izdati tudi kakšno knjigo. 

Gre za zgodbo družine Skalicky in ponovno oživitev nekdanje deželne vinske kleti – otvoritev Deželne vinoteke je bila 17. aprila 2015 na gradu Grm v Novem mestu. O svojem dedu, Bohuslavu Skalickem mi je ponosno in doživeto pripovedovala njegova vnukinja. Povedala mi je o tem, kako se je ded preselil v Slovenijo, kjer je spoznal njeno babico, o tem kako zelo rad je imel slovenski jezik, v katerem je izredno lepo govoril. Seveda je povedala tudi o njegovem vinu in vinogradništvu, delu na nekdanji Kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu. Njeni vtisi z otvoritve vinoteke na gradu Grm so bili še povsem sveži, nemogoče je bilo skriti zadovoljstvo in ponos, da delo njenega dedka živi tudi danes. Poleg tega se je pripravljala na pot v njegov rojstni kraj Cerekvice nad Bystřicí na Češkem, kamor so odnesli tudi 400 let staro mariborsko trto, ki so jo dobili v dar.

Grad Grm; Valvasor: Slava vojvodine Kranjske, 1689 (vir: Kamra)

O svojem delu v vinogradništvu in vinski kleti v Novem mestu je najbolje povedal kar Bohuslav Skalicky sam. Del uvoda iz njegove knjige Kletarstvo:  

»Ko sem pred 28 leti prevzel posle državnih del za obnovo po trtni uši uničenih vinogradov v bivši vojvodini Kranjski, sem pričel razmere vinogradništva v svojem službenem delokrogu temeljito proučevati. Kmalu sem prišel do spoznanja, da ne bode zadostovalo samo to, da obnovimo po trtni uši opustošene vinograde, ampak da je ravno tako nujno potrebno zboljšanje kletarstva, kajti brez dobrega kletarstva ni uspešnega vinogradništva. Zato sem se lotil dela, da tudi v tem oziru pomagam našemu vinogradniku. Že l. 1897 se je na moj predlog in pod mojim vodstvom ustanovila državna vzorna in poskusna klet v Novem mestu, prva in edina te vrste v vsej Avstriji. V tej kleti so se šolala vina iz državnih vzornih vinogradov. Pravilno šolana vina so žela čedalje večji uspeh, posebno pa na razstavi kranjskih vin, ki se je pod mojim vodstvom uprizorila leta 1908. v Pragi in je imela za posledico, da se je kupčija z našimi, osobito vipavskimi vini v Češki in Moravski jela razveseljivo razvijati.

Pri tej in ž njo združeni pomožni kleti v Št. Vidu na Vipavskem sem prirejal predavanja o kletarstvu, združena s pokušanjem vzorno kletarjenih vin, v njej sem priredil nad 30 tridnevnih kletarskih tečajev, ki jih je obiskalo nad 1000 uglednih vinogradnikov, vinotržcev in gostilničarjev iz vseh slovenskih pokrajin. V »Kmetovalcu« in drugod sem pisal poljudne razprave o raznih važnih vprašanjih iz kletarstva, ki jih je 28 izšlo v posebni izdaji kot »Gospodarska navodila« Kmetijske družbe v Ljubljani.« (Vir: Bohuslav Skalicky: Kletarstvo, Zvezna tiskarna in knjigarna v Ljubljani 1924)

Veseli me, da tovrstne zgodbe zaidejo tudi k nam. Še lepše pa je, da se tovrstna dediščina ohranja in po dolgih letih prizadevanja končno zaživi tudi za današnje generacije. 

Mimogrede, knjigo Kletarstvo ste lahko našli (preteklik zato, ker je že našla novega lastnika) tudi v našem najnovejšem katalogu Majnice 2015 :)

Še vedno pa je na prodaj razglednica iz prejšnjega kataloga Zvončki in trobentice 2015:

Deželna kmetijska šola na Grmu pri Novem mestu; odposlana leta 1900. (Vir: Antikvariat Glavan)