torek, 30. oktober 2018

SLOVANI, VENETI, SLOVENCI TER NAŠ JEZIK

Vir: fran.si
 
Od okoli 290 milijonov ljudi, ki govore katerega izmed slovanskih jezikov, je manj kot odstotek takšnih, ki govorimo slovenski jezik. Kaj pa je pravzaprav slovenski jezik? Je to jezik samostojne Slovenije? Je to jezik, prvič zapisan v brižinskih spomenikih? Ali pa je to moderna verzija venetskega jezika? Ter kako so v vse to vpletene različne pisave? Odgovore sem iskala predvsem v knjigi Pregled indoevropskih jezikov in ugotavljala, da so vse prej kot črno beli, ter ravno v nasprotju s tem, kar želijo še danes v korist lastnega napredovanja potrditi določene skupine ljudi.

Natančne pradomovine Slovanov ne poznamo, vendar pa vemo, da so Slovani govorili praslovanščino od začetka našega štetja pa vse do devetega stoletja, ko so se začeli izoblikovati posamezni slovanski jeziki. Praslovanščina nima veliko besed za gore ali morje, ima pa ogromno terminologije za sladke stoječe in tekoče vode, za sladkovodne živali ter za rastlinstvo in živalstvo zmernega gozdnega pasu. Glede na to metodo in ostale, ki jih uporabljajo jezikoslovci za določanje slovanske pradomovine, se s tem v zvezi omenja področje severne Ukrajine in južne Belorusije.
Povezana slika
Vir: slavorum.org
Iz pradomovine so se Slovani na veliko začeli razseljevati v 5. stoletju, ker je takrat propadlo Atilovo hunsko cesarstvo. Izpričano je, da so prvi Slovani poselili del današnje Ukrajine in Poljske, saj so jih takrat začeli omenjati v različnih tekstih. Več stoletij pred tem pa so grški pisci že pisali o nekih Venetih (Venedih) v porečju Visle in glede na opis lahko šlo prav za Slovane. Tudi zapis Ostrogota Jordanesa pravi, da so na tem področju živeli Veneti, katerih plemena nosijo različna imena, večinoma pa se imenujejo Sloveni ali Anti. Tako se že tu zaplete pri uporabi različnih imen. Slovani so se kmalu razširili še proti severu in na Balkanski polotok. Pozneje se je ozemlje slovanščine spet zmanjšalo zaradi vdorov drugih plemen: Germanov, Madžarov, Grkov, Albancev in Romunov. 

Da so Slovani pričeli pisati v takšnih in drugačnih pisavah, je krivo pokristjanjevanje v 8. stoletju. Na Moravskem sta bila za to določena brata Konstantin in Metod iz Soluna. Za potrebe pokristjanjevanja je Konstantin sestavil novo pisavo, glagolico, nato pa sta oba prevedla še najvažnejše knjige v slovanščino. Prvi slovanski spomeniki so tako povezani izključno s širjenjem krščanstva in večinoma predstavljajo prevode delov Svetega pisma. Jezik spomenikov, ki sta jih prevedla Konstantin in Metod je tako postala stara cerkvena slovanščina. Prvi slovanski spomeniki so napisani v treh pisavah: glagolici, cirilici in latinici. Pisali so jih na pergament, kamen ali brezovo lubje. Zanimivo pa je tudi dejstvo, da naj bi Slovani že pred pokristjanjevanjem imeli neko svojo vrsto pisave ali protopisave, ki pa je potem seveda zamrla. 

Vir: Antikvariat Glavan

Če se premaknemo bolj specifično na naše območje, pa lahko povemo, da so južno slovanščino v stari cerkveni slovanščini začeli zapisovati že v 9. stoletju. Hrvaščina, srbščina, makedonščina in bolgarščina so nadaljevale starocerkvenoslovansko tradicijo in se počasi osamosvojile kot posebni jeziki. Po venetski teoriji pa naj bi bili Slovenci neposredni potomci nekega ljudstva, ki je govorilo venetščino, torej Venetov, ki naj bi v starem veku naseljevali velik del Evrope. Veneti so bili v času 6. stoletja res naseljeni v Severni Italiji, drugod pa obstajajo zgodovinsko izpričana krajevna imena ter imena narodov in plemen, ki pa spominjajo na ime Veneti, a jih ne moremo zagotovo povezati v homogeno pleme ali ljudstvo. Pri venetski teoriji torej ni sporna ideja, ampak večkrat zgolj argumentacija, ker ta teorija temelji predvsem na prepričanju, da je venetske zapise možno brati s pomočjo moderne slovenščine. Ta naj bi bila tudi ključ za razumevanje nekaterih drugih indoevropskih jezikov, pa čeprav je med njimi skoraj dva tisoč let razvoja. Najverjetnejša je torej razlaga, da je obstajalo več plemen ali pa skupin, ki so se podobno imenovale. Predvsem na področju, kjer se je razvil slovenski jezik, se je namreč menjalo in zlilo ogromno število staroselskih pa tudi na novo naseljenih ljudstev; tako od Venetov pa vse do Slovanov. Vsak od njih je verjetno imel svoj prispevek k razvoju slovenščine.

Za živeče na tem območju so se na primer začeli burni časi že, ko so se Slovani v 7. stoletju uprli avarski nadvladi. S Samom na čelu so ustvarili Samovo plemensko zvezo - vzhodnoalpski Slovani so se mu pridružili pod vodstvom kneza Valuka. Kasneje so se vzhodnoalpska plemena povezala v zvezo, imenovano Karantanija. Karantanci so se nato že v 8. stoletju pokristjanili v zameno za pomoč pri varovanju pred Avari, kasneje pa so padli pod dolgo frankovsko nadoblast. Kljub takšni nadoblasti so živeči na tem območju ohranjali slovenski jezik, v katerem so še stoletja kasneje ustoličevali svoje koroške vojvode tega področja. Sledilo je obdobje, ko se je na našem področju dokončno izoblikoval fevdalni sistem, z njim pa tudi zgodovinske dežele, Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, Trst in Istra, ki so bile vključene v Sveto rimsko cesarstvo. Iz tega časa izvirajo tudi brižinski spomeniki, zapisani v obliki pisave karolinška minuskula. Napisani so bili okoli leta 1000 v različici slovenščine. 


Josef Burger, Razglagane dopoldane očitne službe božje, Ljubljana : Leopold Kremžar, 1843, v metelčiči
Vir: Antikvariat Glavan
Glede jezika je v tem času pomemben predvsem razvoj reformacije na naših tleh, ko sta bili leta 1550 zapisani prvi slovenski, Trubarjevi knjigi Abecednik in Katekizem v gotici. Primož Trubar je kasneje začel pisati v pisavi humanistična latinica. Prva slovnica slovenskega jezika nastane leta 1584, Zimske urice, ko Adam Bohorič spremeni Trubarjevo pisavo in jo poimenuje po sebi. Književna tradicija 16. stoletja je bila tako močna, da so v 19. stoletju z njo utemeljili skupni slovenski jezik in posledično tudi skupni narod. Zahvala za to gre predvsem Francetu Prešernu in Jerneju Kopitarju. Kljub vsemu pa so se pomanjkljivosti bohoričice v tem času vedno bolj kazale, zato se Peter Dajnko in Fran Metelko v začetku 19. stoletja lotita popravljanja te pisave. Tako nastaneta dajnčica in metelčica. Kmalu pa se vname pravi črkarski boj in obe pisavi prepovedo. Na koncu prevlada gajica, ki jo uporabljamo še danes. 

Razumljivo je, da slovenščina zbuja prenekatero romantično misel, saj se po marsičem loči od ostalih jezikov; predvsem bode v oči aktivna uporaba dvojine. To je preprosto razložiti že s tem, da se je slovenščina v zgodovini vedno razvijala na področju, ki je bilo »multikulturno«, nikoli prej združeno pod enotnimi pravili, šlo pa je tudi za geografsko zelo razgibano področje, ki je zaradi svojih zakotnih robov in planin obdržalo mnogo posebnosti. Predvsem pa se je slovenščina razvila prav na robu slovanske skupine jezikov in bila ves čas v neposrednem stiku z ostalimi jezikovnimi skupinami. Slovenski jezik je danes tako predvsem krasno unikaten zapis jezikovnih pravil, ki se jih (bolj ali manj) držimo njegovi govorci. Glede na število govorečih smo lahko na svoj jezik ponosni in je prav, da ga tako tudi ohranjamo. In naj bo to dovolj.
Katarina Korenak

Vir: Simona Klemenčič, Pregled indoevropskih jezikov, Ljubljana : Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje, 2013.

Ni komentarjev:

Objavite komentar