sreda, 15. november 2017

Lavoslav Schwnenter



Lavoslav Schwentner in facebook

V dobi, ko klasično knjigo vse bolj izpodrivajo svetleče tablice, ki imajo toliko in toliko bajtov spomina, se uporabniki odzivajo tudi na priročnost in oblikovni koncept le teh.
Nekaj podobnega je Lavoslav Schwentner naredil s knjigo na Slovenskem konec 19. in na začetku 20. stoletja. Poiskal je zanimive avtorje in zanimive slikarje – oblikovalce. Vsi skupaj so z drznimi, modernimi prijemi želeli bralcu podariti novo knjigo, ki ni privlačna le po vsebinski, ampak je sveža tudi po oblikovni plati. Vsaka knjiga je bila nekaj novega, drznega in pogosto spornega.

V tem smislu je Schwentner izumil socialno omrežje, ki ga je spodbujala knjiga in on sam je nedvoumno pravi knjižni obraz. Čeprav je bil največkrat v senci glavnih ustvarjalcev pa je le moral nastaviti prsi (v facebook žargonu bi rekli »zid«), kadar so deževale kritike, slabe sodbe ali gnev »nad nekulturnim zaslužkarjem«. To njegovo socialno omrežje je bil prostor, kjer so se ljudje pogovarjali s pomočjo pisem, ki so presenetljivo hitro potovala (pošta Ljubljana – Dunaj le 3 dni). Pogovarjali so se o novih zamislih, željah, podajali so si nove poslovne priložnosti. V tem konceptu so bila Cankarjeva pisma za denar, ki jih je pošiljal Schwentnerju, neke vrste »spam«. Le tega danes brišemo. Schwentner pa ni. Morda je kakega za trenutek odložil, a odgovoril je na vsakega. Redka omika, ki jo danes še kako pogrešamo pri veliko enostavnejši e-pošti.
Njegovega obraza ne nosi nobena knjiga (zato ne more biti Facebook), v celotnem poklicnem delovanju (50 let) je dal le en intervju in to tik pred odhodom v pokoj.
Slovenski kulturi je poleg lepih knjig, ki so imele tudi notranjo lepoto, podaril tudi prvega svobodnega pisatelja – Ivana Cankarja. Današnja oblast se vsekakor ne veseli slednjega daru in bi ga najraje izkoreninila, saj le najeda državni proračun. A v tem je kleč (a ne Milan) – v



Schwentnerjevem času je bil Cankar njegov strošek. Dobro, seveda je Cankar izdajal tudi drugje, a Schwentner je bil tisti, ki je kaj odkupil, ne da bi bilo sploh kdajkoli napisano. V dobro naroda, saj je vedel, da je potrebno dobrega ustvarjalca vzdrževati.
Bi se lahko zgodilo, da bi današnji knjigotržci ali založniki gledali na kaj več, kot le na številke v prodaji? Si lahko predstavljamo, da bi imeli pisatelji pri današnjih založnikih enak položaj kot Cankar pri Schwentnerju?

V dvajsetih letih služenja antikvariata sem se srečal z mnogimi Schwentnerjevimi izdajami. še zdaleč ne morem reči z vsemi, saj sem tudi pri sestavljanju bibliografije za monografijo,  našel veliko izdaj, ki jih nisem nikoli srečal »v živo«.
Prihajale so različno ohranjene – od krasotic, nikoli prebranih, kaj šele prelistanih, do popolno razpadajočih, uveli solati podobnih izvodov. Slednje pomeni, da je bil bran. Bralci so ga užili do zadnje krpice papirja. Veliko izvodov je na antikvarnem trgu, kar pomeni, da so bile naklade velike in le kdo bi vedel, ali je založnik pokril vse stroške. Pa vendar je izdajal in skrbel za svoje pisatelje, ustvarjalce in bralce.

Morda bi si kaj podobnega želeli sedaj, ko prevladuje nad vsem le tržna logika. Malo mar je za avtorja, oblikovanje pa je v glavnem le obrtniški izdelek, da o vezavi sploh ne govorimo. Najbolj pogosta italijanska trda vezava že po nekaj listanjih začne izpuščati liste, na žalost najprej tiste, ki so najbolj pomembni.  Pri usnjenih pa pogosto knjigo odpremo le do treh četrtin. Lepa, lepo vezana, knjiga pa je po novem le privilegij premožnejših, ko v sto izvodih izdajo lepo knjigo za velik denar. No, da vidimo vašo ljubezen do knjig, ko je zanjo potrebno odšteti tisoč in več evrov. Schwentner pa je naredil lepo knjigo za preprostega človeka, ki je bil vesel, da lahko tudi sam uživa v branju. Prvi komunist med založniki?

Užitek je v roke prijeto lepo izdajo del, ki so izšle v Schwenterjevi založbi.
Knjiga leži v roki (kot bi rekel moj prijatelj, bibliofil) in ko jo začneš listati, listi lepo padejo (kot bi rekel drugi, tudi bibliofil).

Lavoslav Schwentner je dal v svoji založniški dobi marsikaj in zagotovo je za nas pomemben knjižni obraz

Morda pa me te Schwentnerjeve izdaje navdušujejo le zato, ker imam, kot antikvar, rad staro knjigo.

Rok Glavan - bookface