četrtek, 10. avgust 2017

LOVCI NA NOSTALGIJO.

Občasno pripravi znana trgovska veriga prodajo izdelkov pod naslovom Nostalgija (ali tako nekako).
V enem od katalogov, s katerimi bašejo nabiralnike, sem ugledal, da bo na voljo pasta za zobe Kalodont.
Spomin je podivjal. Mar bo res moč spet okusiti jagodo pomešano z zobno kremo?
Kot otrok sem jo dobesedno požiral, da o Paperinu z okusom pomaranče sploh ne govorim. Dolgo ni na policah ničesar več. V malo bolj živahnih časih, ko sem bil pri tabornikih, smo celo stavili, kdo se upa pojesti kos kruha namazanega s Kalodontom. Priznati moram, da je bilo dobro. Ker to in podobne zgodbe pripovedujem nasledniku, ki temu ne verjame, me je ob objavi kataloga spreletelo: To je to!
Enkratna priložnost, da dokažem svoje dejanje. Z naslednikom sva oddirjala v najbližjo poslovalnico in v navdušenju sem kupil ne samo eno, ampak kar dve zobni pasti Kalodont. Ena še za mamo, da se tudi ona spomni teh okusov. Komaj sem čakal, da plačam in odprem embalažo, ki je bila po tisku in oblikovanju enaka tisti izpred nekaj...hm... cca 35 let. Le malo večja je bila in sem si rekel, hm , nenavadno, morda ni več malih pločevinastih tub pa so polnili v priročnejše večje, plastične.
Plačava in navdušeno hitim odpiati kartonsko škatlo, iz nje pa pade sodobno oblikovana, plastična tuba zobne paste Kalodont z okusom po ..........mentolu!!!! NEEEEE! To ne gre skupaj, razočaranje. Nesem nazaj ali požrem vse skupaj. Mislim, te zobne paste pa že ne bom žrl. Ampak požrem zmoto. No, skesano sem priznal nasedniku, da sem se nasmolil. Potolažila sva se z mislijo, da zobna pasta vedno pride prav.
S tem sem uvidel, da je lovljenje nostalgije, take, kot se je spomnimo, morda nesmiselno.
Knjiga, ki smo jo brali pred leti nas bo verjetno drugače popeljala med svoje platnice, iskati okuse otroštva je težko, saj ne dobimo več tistih sestavin pa tudi veliko stvari idealiziramo s časom. Vseeno pa je hudo zabavno, ko ob pogledu na retro embalažo razlagaš mladi generaciji, kaj vse se je v naših časih dobilo in kako smo kakšne stvari iskali.



Ob tem sem se spomnil, kako so se imena izdelkov uveljavila za vse podobne izdelke v domačem besednjaku. Mislim, da se temu reče eponim. Mama nas je pogosto poslala v trgovino, da prinesemo kakšno radensko, s tem je bila mišljena katerakoli kisla voda. No, Donat ima in je imel vedno le svoje ime ;-), kalodont je bilo poimenovanje za vse zobne paste, prav tako sta deit ali stil zastopala vse gazirane pijače z okusi. Posebno mesto sta v tej skupini imela le Ora in Jupi. če si dobil naročilo, da prineseš iz trgovine tipso, cet ali pa čarlija, si vedel, da to pomeni katerokoli sredstvo z pomivanje posode in ne le imenovano. V šoli smo imeli penkala in tu so bila zajeta vsa nalivna peresa in še danes se sprašujemo, kje je naš mobitel, pa je to le poimenovanje mobilnega operaterja, ki si je prvi s pticami delil nebo.

Blagovne znamke nas spremljajo v času in nas vračajo nazaj.

A morda, nekoč pa le, Kalodont (ta pravi) vrne se! (prosto po Marijanu Smodetu)