Vir: fran.si |
Od okoli 290 milijonov ljudi, ki
govore katerega izmed slovanskih jezikov, je manj kot odstotek takšnih, ki
govorimo slovenski jezik. Kaj pa je pravzaprav slovenski jezik? Je to jezik
samostojne Slovenije? Je to jezik, prvič zapisan v brižinskih spomenikih? Ali
pa je to moderna verzija venetskega jezika? Ter kako so v vse to vpletene
različne pisave? Odgovore sem iskala predvsem v knjigi Pregled indoevropskih jezikov in ugotavljala, da so vse prej kot
črno beli, ter ravno v nasprotju s tem, kar želijo še danes v korist lastnega
napredovanja potrditi določene skupine ljudi.
Natančne pradomovine Slovanov ne
poznamo, vendar pa vemo, da so Slovani govorili praslovanščino od začetka
našega štetja pa vse do devetega stoletja, ko so se začeli izoblikovati
posamezni slovanski jeziki. Praslovanščina nima veliko besed za gore ali morje,
ima pa ogromno terminologije za sladke stoječe in tekoče vode, za sladkovodne
živali ter za rastlinstvo in živalstvo zmernega gozdnega pasu. Glede na to
metodo in ostale, ki jih uporabljajo jezikoslovci za določanje slovanske pradomovine,
se s tem v zvezi omenja področje severne Ukrajine in južne Belorusije.
Vir: slavorum.org |
Iz pradomovine so se Slovani na
veliko začeli razseljevati v 5. stoletju, ker je takrat propadlo Atilovo hunsko
cesarstvo. Izpričano je, da so prvi Slovani poselili del današnje Ukrajine in
Poljske, saj so jih takrat začeli omenjati v različnih tekstih. Več stoletij
pred tem pa so grški pisci že pisali o nekih Venetih (Venedih) v porečju Visle
in glede na opis lahko šlo prav za Slovane. Tudi zapis Ostrogota Jordanesa
pravi, da so na tem področju živeli Veneti, katerih plemena nosijo različna
imena, večinoma pa se imenujejo Sloveni ali Anti. Tako se že tu zaplete pri
uporabi različnih imen. Slovani so se kmalu razširili še proti severu in na
Balkanski polotok. Pozneje se je ozemlje slovanščine spet zmanjšalo zaradi
vdorov drugih plemen: Germanov, Madžarov, Grkov, Albancev in Romunov.
Da so Slovani pričeli pisati v
takšnih in drugačnih pisavah, je krivo pokristjanjevanje v 8. stoletju. Na
Moravskem sta bila za to določena brata Konstantin in Metod iz Soluna. Za
potrebe pokristjanjevanja je Konstantin sestavil novo pisavo, glagolico, nato pa
sta oba prevedla še najvažnejše knjige v slovanščino. Prvi slovanski spomeniki
so tako povezani izključno s širjenjem krščanstva in večinoma predstavljajo
prevode delov Svetega pisma. Jezik spomenikov, ki sta jih prevedla Konstantin
in Metod je tako postala stara cerkvena slovanščina. Prvi slovanski spomeniki
so napisani v treh pisavah: glagolici, cirilici in latinici. Pisali so jih na
pergament, kamen ali brezovo lubje. Zanimivo pa je tudi dejstvo, da naj bi
Slovani že pred pokristjanjevanjem imeli neko svojo vrsto pisave ali
protopisave, ki pa je potem seveda zamrla.
Vir: Antikvariat Glavan |
Če se premaknemo bolj specifično na
naše območje, pa lahko povemo, da so južno slovanščino v stari cerkveni
slovanščini začeli zapisovati že v 9. stoletju. Hrvaščina, srbščina,
makedonščina in bolgarščina so nadaljevale starocerkvenoslovansko tradicijo in
se počasi osamosvojile kot posebni jeziki. Po venetski teoriji pa naj bi bili Slovenci
neposredni potomci nekega ljudstva, ki je govorilo venetščino, torej Venetov,
ki naj bi v starem veku naseljevali velik del Evrope. Veneti so bili v času 6.
stoletja res naseljeni v Severni Italiji, drugod pa obstajajo zgodovinsko
izpričana krajevna imena ter imena narodov in plemen, ki pa spominjajo na ime
Veneti, a jih ne moremo zagotovo povezati v homogeno pleme ali ljudstvo. Pri
venetski teoriji torej ni sporna ideja, ampak večkrat zgolj argumentacija, ker ta
teorija temelji predvsem na prepričanju, da je venetske zapise možno brati s
pomočjo moderne slovenščine. Ta naj bi bila tudi ključ za razumevanje nekaterih
drugih indoevropskih jezikov, pa čeprav je med njimi skoraj dva tisoč let
razvoja. Najverjetnejša je torej razlaga, da je obstajalo več plemen ali pa
skupin, ki so se podobno imenovale. Predvsem na področju, kjer se je razvil
slovenski jezik, se je namreč menjalo in zlilo ogromno število staroselskih pa tudi
na novo naseljenih ljudstev; tako od Venetov pa vse do Slovanov. Vsak od njih
je verjetno imel svoj prispevek k razvoju slovenščine.
Za živeče na tem območju so se na
primer začeli burni časi že, ko so se Slovani v 7. stoletju uprli avarski
nadvladi. S Samom na čelu so ustvarili Samovo plemensko zvezo - vzhodnoalpski
Slovani so se mu pridružili pod vodstvom kneza Valuka. Kasneje so se
vzhodnoalpska plemena povezala v zvezo, imenovano Karantanija. Karantanci so se
nato že v 8. stoletju pokristjanili v zameno za pomoč pri varovanju pred Avari,
kasneje pa so padli pod dolgo frankovsko nadoblast. Kljub takšni nadoblasti so živeči
na tem območju ohranjali slovenski jezik, v katerem so še stoletja kasneje
ustoličevali svoje koroške vojvode tega področja. Sledilo je obdobje, ko se je na
našem področju dokončno izoblikoval fevdalni sistem, z njim pa tudi zgodovinske
dežele, Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, Trst in Istra, ki so bile
vključene v Sveto rimsko cesarstvo. Iz tega časa izvirajo tudi brižinski
spomeniki, zapisani v obliki pisave karolinška minuskula. Napisani so bili
okoli leta 1000 v različici slovenščine.
Josef Burger, Razglagane dopoldane očitne službe božje, Ljubljana : Leopold Kremžar, 1843, v metelčiči Vir: Antikvariat Glavan |
Glede jezika je v tem času pomemben
predvsem razvoj reformacije na naših tleh, ko sta bili leta 1550 zapisani prvi
slovenski, Trubarjevi knjigi Abecednik
in Katekizem v gotici. Primož Trubar je
kasneje začel pisati v pisavi humanistična latinica. Prva slovnica slovenskega
jezika nastane leta 1584, Zimske urice, ko Adam Bohorič spremeni Trubarjevo
pisavo in jo poimenuje po sebi. Književna tradicija 16. stoletja je bila tako
močna, da so v 19. stoletju z njo utemeljili skupni slovenski jezik in
posledično tudi skupni narod. Zahvala za to gre predvsem Francetu Prešernu in
Jerneju Kopitarju. Kljub vsemu pa so se pomanjkljivosti bohoričice v tem času vedno
bolj kazale, zato se Peter Dajnko in Fran Metelko v začetku 19. stoletja lotita
popravljanja te pisave. Tako nastaneta dajnčica in metelčica. Kmalu pa se vname
pravi črkarski boj in obe pisavi prepovedo. Na koncu prevlada gajica, ki jo
uporabljamo še danes.
Katarina Korenak
Vir: Simona Klemenčič, Pregled indoevropskih jezikov, Ljubljana : Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje, 2013.