Iz smetišča zgodovine

Spomin na šolske izlete je celotni generaciji verjetno enak. Zjutraj smo se zbrali in se posedli v avtobus. Še predno je avtobus odpeljal, smo preverili zaloge hrane in pijače, se hvalisali in seveda že odvijali prve sendviče ter prebadali fructalove sokove.
V mojem času (sem letnik 1969) so bili sokovi v trapezasto oblikovani vrečki (tako smo ji rekli, strokovno ime pa je doypack). Na njej je bilo posebej označeno mesto, kamor si moral zabosti prirezano, plastično slamico. To dejanje so zmogli le najbolj potrpežljivi, saj se je pogosto primerilo, da smo bodisi preluknjali vrečko in so bile poleg tvojih ust soka deležne še tvoje hlače bodisi smo zlomili slamico. Tako smo pogosto odgriznili rob vrečke in spili. Če pa si želel vse skupaj rešiti bolj "elegantno" pa  smo sok s slamico preluknjali s spodnje strani, kjer si brez težav zapičil slamico in prišel do slastne tekočine.

Danes so sokovi v drugačnih "tetrapakih". In vsako mučenje z odpiranjem je odveč.

V nedeljo (10. 5. 2015) sem se s prijatelji sprehodil od Urha do Orel. Prijeten, nenaporen sprehod.
Ob povratku sem malo pod mežnarijo na Urhu, ob robu ceste, pod listjem opazil da se nekaj sveti. Odstrl sem listje in ugledal tisto, kar je v meni prebudilo spomine na zgoraj opisano.

Pila je prava pravcata vrečka frucatlovega limoninega soka. Seveda prazna, a spomin na sladko-kislo pijačo se je precej prebudil.  Zgodovinsko najdbo sem malo očistil z vodo. Ker te stvari nikakor ne razpadejo, sem lahko natančno prebral leto izdelave, 1976.

Le kateri izletnik se je tu odžejal in odvrgel vrečko. In ta, ki je to storil, ni mogel vedeti, da bo meni in kolegom, popotnikom, ta vrečka pričarala spomin na prijetne šolske dni in šolske izlete.

Še napis z vrečke:
Fructalovi sokovi so primerni za izlete v naravo.
Vendar varuj okolje in prazne embalaže ne odvrži kjerkoli!
(Tudi če menite, da bo čez 39 let to nekomu obudilo lepe spomine.)

In kakšna je povezava z antikvariatom in zbirateljstvom?
Obstajajo tudi zbiralci stare embalaže in reklamnih predmetov. Eden takih je Miro Slana iz Ljubljane. V Lokvi pri Divači je opremil staro rodbinsko trgovino v slogu trgovin iz prve polovice 20. stoletja in z veseljem vas popelje po zgodovini reklame na Slovenskem. Če vas pot zanese na Kras, ga obiščite.

Otročarije

Navdušujejo me stare igrače. Natančna izdelava in posnemanje pravih tehničnih izdelkov sta me vedno presenečala. Predvsem pa igrače iz obdobja pred računalniškim rezkanjem in uporabami plastičnih mas. Torej ročno narejene igrače iz klasičnih materialov (kovina, les, steklo, keramika)

Pred slabim mesecem sem pri Jakatu v Carnioli na Trubarjevi ugledal maketo parnega stroja. Izdelala ga je znana tovarna Mamod iz Velike Britanije. Tovarna že od leta 1936 izdeluje različne modelčke parnih strojev. 

Navdušen sem ga kupil in odnesel domov. Vrtinec opravil me je prisilil, da sem ga odložil v kot in nanj pozabil. Prosti praznični dnevi so prinesli čas za pospravljanje odloženih stvari in navdušen sem opazil papirnato vrečko in se takoj spomnil kaj je v njej. Maketo sem malo očedil in potem odšel brskat po omari s čistili, kjer sem nekje, čisto zadaj našel špirit za ogrevanje foundeja. Nalijem vodo, podmažem vitalne dele, kot sem videl v filmih, kjer so uporabljali prave, velike stroje in prižgem ogenj v gorilniku. Malce previdno opazujem kaj se dogaja. Pojavi se prva para, varnostni ventil nežno šumi, povlečem za piščal, ki bolj zasope kot zapiska. Kolo pa že kaže, da bi se vrtelo. Pomagam mu in ga potisnem naprej in kot majhen otročaj steče in teče in nori. Zvok kot stara dobra "singerca".  

Vau, dela! Navdušen opazujem droben stroj, ki deluje kot pravi, veliki.

Booktiga 2015

April je v tudi v istrskem Poreču mesec knjige. Še posebej aktivni so konec aprila, ko se odvija festival že branih knjig, Booktiga. Festival pripravlja Mestna knjižnica v Poreču, ki jo vodi mag. irides Zović. S svojo peščico (3) zaposlenih in skupino prostovoljcev pripravi dogodke, ki jim v slovenskih knjižnicah ne najdem para.

Od 20. do 26. aprila se je odvila množica dogodkov in  podelitev različnih nagrad. Knjižnica tako podeljuje nagrado sodobnemu hrvaškemu avtorju za najbolj izposojeno knjigo, sledi nagrada za izvirno prozno delo, ki ga napišejo učenci višjih razredov osnovnih šol in gimnazijci ter nagrada natečaja za najboljšo pesem, ki jih prispevajo prebivalci poreške občine ob tem pa še izžrebajo in nagradijo enega od kupcev knjig. 

Osrednji dogodek je prodaja starih in rabljenih knjig, ki jih knjižnica nabere z darovi čez leto ali pa jih za to priložnost prinesejo na prodajne stojnice prebivalci. Knjige so na voljo po enotni ceni 10 hrk (dober euro). Denar je vedno namenjen v dobrodelne namene. Pred leti so ga namenili nakupu inkubatorja, za ureditev knjižnice v zaporih, letos pa so denar namenili za ureditev knjižnice v bolnišnici. Zbrali so več kot 7000 hrk.

Dogodku se pridružimo tudi antikvarji iz Hrvaške in Slovenije. Na prireditvi predstavljamo naš poklic in poslanstvo. Poleg tega pa še kakšno zanimivo knjigo.

Na srečanju izmenjamo tudi izkušnje in opažanja in s kolegi iz Antikvariata Nova stvarnost iz Zagreba, Antikvariata Mali neboder iz Reke in Antikvariata Libris iz Kopra načrtujemo kar nekaj skupnih predstavitev in sejmov.

V čem je ta dogodek drugačen ali poseben. Nihče od organizatorjev ne tarna ampak so vedno dobrovoljni in zadovoljni, da je ogranizacija dogodka uspela in da je dobro obiskan. Vsak sodelujoči antikvar dobi brezplačno stojnico in prenočišče. Pa to ni kar neko prenočišče ampak hotel Palazzo s štirimi zvezdicami v samem središču Poreča. Iz celotne Evrope pa pripeljejo zanimive avtorje in sogovornike iz sveta knjig. Festival ima že od začetka dovršeno celostno podobo, ki je bila že nekajkrat nagrajena. Vsako leto pa iščejo kaj novega, izvirnega.

In tako je letošnji festival prinesel novost - KAMIŠIBAJ.

Prihodnjič dalje.