Kamišibaj in festival v Piranu

Kamišibaj gledališče

Kamišibaj je pripovedovanje ob slikah na malem odru. Japonski običajni kamišibaj ima dvanajst do šestnajst slik, ki  podobno kot v stripu prikažejo pomembne trenutke v določeni zgodbi.

Kamišibaj se naslanja na tradicijo pripovedovanja ob slikah, ki so jih na svitkih že od osmega stoletja naprej pripovedovali budistični menihi nepismenemu ljudstvu. Tudi v Evropi poznamo pripovedovanje ob slikah:  cantastorie v Italiji, angleški broadsheets, kramarska pisen na češkem in moritat v srednji Evropi. Vse nekako od baroka dalje. Vse to je pomenilo neko obliko alternativne, nekakšne pop kulture. Po pravilu je šlo za črne zgodbe z obveznim umorom, eksekucijo ali čim podobnim. Oblika, ki je sedaj razširjena kot kamišibaj (kami- papir, šibaj-drama) je nastala na začetku stoletja na Japonskem, se močno razširila (v času največjega razcveta je bilo na Japonskem ) samo v Tokiu tri tisoč kamišibajev oz. pripovedovalcev. Kamišibaj je potem nadomestila televizija, ki so jo Japonci sprva imenovali električni kamišibaj. Zdaj ljudem ponovno postaja zanimiv glede na globalizacijo sveta, kar povsod, še zlasti kot pedagoški pripomoček.

Danes na Japonskem kamišibaj lahko kupiš: ustvarjajo jih dobri ilustratorji, ki rišejo tradicionalne ali avtorske zgodbe. Praviloma je v mapi za posamezno zgodbo dvanajst do šestnajst  listov nekoliko manjšega formata od A3. Na zadnji strani slike je natisnjeno besedilo, ki pa govori o tistem, kar se dogaja že na naslednjem listu, torej tistem, ki ga gleda občinstvo. Če se pripovedovalec odloči za branje besedila, mora biti to interpretirano in bralec mora vzdrževati stik z občinstvom. Lahko pa ob slikah preprosto s svojimi besedami  pripoveduje zgodbo, opisuje podobe in jih komentira in se ne ozira na zapisani tekst. V tem primeru se zgodba tako rekoč rojeva pred občinstvom. Pri nas se posamezni izvajalci različno odločajo, eni pripovedujejo, drugi berejo, tretji pa  besedilo uporabljajo le kot spominsko oporo. Od odločitve, kako bo interpret obravnaval zgodbo, je odvisna pozicija »kamišibajarja«  ob lesenem odru.

Kamišibaj v Sloveniji

V Sloveniji je bilo prvo pripovedovanje te vrste v okviru festivala Pravljice leta 2013 v Hiši otroki in umetnosti, ko je bilo na ta način predstavljenih pet zgodb.  Za to priložnost je bil narejen tudi prvi  leseni oder pri nas, ki ga je izdelal Marjan Kunaver in poslikal Igor Cvetko. Na prvem pravljičnem popoldnevu ob kamišibaju v ljubljanski Hiši otrok so nastopili Jelena Sitar in Igor Cvetko iz Gledališča Zapik ter Irena Rajh Kunaver in Marjan Kunaver z Anžetom Virantom iz gledališča Fru-Fru, vsi aktivni lutkarji. Štiri kamišibaji, ki so bili predstavljeni, je Igor Cvetko pred leti prinesel z Japonske, kjer ima sorodnike. Po uspešnem prvem nastopu so začeli nastajati avtorski kamišibaji.  V Selah na Krasu, kjer vsako leto Zapik priredi tabor in raziskuje mejna področja gledališča, je bil lansko leto kamišibaj glavna tema. Po tridnevni delavnici je sledila produkcija novih in že pripravljenih kamišibajev, nekateri pa so ostali nedokončani . Na taboru je vedno  kamišibaj obravnavan iz tehničnega, umetniškega, socialnega in pedagoškega aspekta.

Prvi slovenski festival kamišibaja je potekal med 23. in 25. 8. 2013 , tri večere, na Židovskem trgu v sodelovanju z občino Piran, JSKD RSlovenije, KUDom Karol Pahor, Piran, organiziral pa ga je Društvo Zapik, ki festival razume kot enega od pomembnih dejavnikov pri razvoju, promociji in aplikaciji te starodavne japonske umetniške oblike pri nas.

Vsak večer je bil Židovski trg poln Pirančanov in turistov, ki so bili željni prisluhniti pripovedi ob avtorskih ilustracijah.

Drugi slovenski festival Kamišibaja bo potekal med 22. in 24. 8. 2014, prav tako na Židovskem trgu v Piranu. V treh dneh se bo zvrstilo več kot 20 pripovedovanj ob slikah za domačo in tujo publiko, strokovna žirija pa bo na njem podelila tudi „Zlati kamišibaj“, priznanje za najboljšo predstavo festivala.

Zanimivo je bilo, kako so se ljudje odzvali na prvi festival kamišibaja. Organizatorji so bili presenečeni nad tišinami in smehom, nad pripombami in aplavzi. Električna televizija, ki je izpodrinila stari kamišibaj in se raztegnila čez naša stanovanja in življenja, se je na Židovskem trgu umaknila govorjeni besedi, originalni risbi, mimiki in tišini. Komorna prireditev brez mikrofonov , ki na Židovskem trgu res niso potrebni, je iz dneva v dan privabljala več ljudi. Vse kaže, da ljudje potrebujejo osebni kontakt, da si želijo spočiti ušesa, oči in srce ob pristnem dogodku in neposrednem  prenosu zgodb. Kamišibaj festival ni bil masovka, vsak je poiskal kotiček zase, na klopi, na odeji raztegnjeni po tleh ali  le naslonjen na steno in poslušal zgodbe  in gledal slike.. … Ob dveh plamenih sveč in v soju dveh reflektorjev.

Kamišibaj v Sloveniji v zadnjem času prerašča v gibanje, ki je tako po količini kot po kvaliteti vse pomembnejše. Z njim se pri Društvu Zapik intenzivno ukvarjajo teoretično in praktično, raziskovalno in umetniško. Uvajajo ga v šole, vrtce, kulturne inštitucije, še posebno pozornost pa je posvečena kamišibaju v bolnišnicah. V ljubljanskem UKC je tako kamišibaj že redna praksa bolnišničnih vzgojiteljev, kamišibaj postaja del socialnih intervencij pri delu z ranljivimi skupinami (Globalna lutka), Pedagoška fakulteta UP v Kopru pa kamišibaj vključuje v program usposabljanja bodočih vzgojiteljev in učiteljev in se ukvarja z njegovo aplikacijo v sodobni pedagogiki.

Umetniški aspekt  kamišibaja razvijajo priznani slovenski likovni in gledališki ustvarjalci. Po Sloveniji izstopajo Ljubljana in Kranj s svojima regionalnima festivaloma in delavnicami, ter Piran s vseslovenskim festivalom kamišibaja. 

Letos bo že tretjič kamišibaj osvojil Piran. 

Med 20. in 23. avgustom bodo potekale predstave, delavnice, in razstave po ulicah in trgih Pirana. 

Dobrodošli!

Internetna ponudba knjig

Vedno bolj nas ljudje sprašujejo, če imamo vse knjige v trgovini tudi na internetu. Logično vprašanje, danes se tako ali tako skoraj vse dobi na spletu. Naše trgovine zaenkrat še nismo uspeli razgaliti pred svetom, seveda pa si želimo, da bi celotno ponudbo enkrat spravili na internet in s tem morebiti povečali dostopnost gradiva in prodajo.

Po drugi strani pa si želimo tudi, da bi še vedno prihajali k nam, da sami pobrskate med policami, v navalu navdiha in nostalgije najdete kaj zase; da trgovina živi, da se podružimo, kakšno rečemo itd. V končni fazi smo socialna bitja, s potrebo po druženju in medsebojni interakciji. 

Zato delamo kompromise. Štirikrat letno izdamo katalog v fizični in spletni obliki, kjer objavimo izbor knjig in razglednic. Kataloge pošljemo na dom in v e-predale. Ponudbo tako lahko pregledate doma, v službi, na vlaku, ob jutranji kavi in verjetno tudi v kakšnem bolj intimnem prostoru:), pokličete / pošljete e-mail, gradivo rezervirate, ga nato prevzamete v trgovini ali vam ga po prejetem plačilu pošljemo po pošti. Priprava kataloga zahteva kar nekaj dela, vendar se je zaenkrat izkazal kot dobra praksa, ki zadovolji tako kupca kot prodajalca. 

Poletje je čas dopustov, počitnic, izletov, vrtičkov, piknikov itd., pri nas je to čas, ko ni kataloga. Zato se potrudimo in vsaj del trgovine prenesemo na splet. Ne gre za kak poseben in prefinjen izbor gradiva, temveč vključimo skoraj vse kar pride. V teh dneh smo na spletni strani že objavili internetno poletno ponudbo, za katero se bomo potrudili, da bo sproti (tedensko) dopolnjena oziroma osvežena. Trenutno so na seznamu knjige, ki smo jih dobili (ali pripeljali iz skladišča) v mesecu juniju in juliju, dodajali pa bomo novosti in počasi tudi ostale knjige s knjižnih polic. Na seznamu bo vedno zagotovo vsaj 250 naslovov. Najbrž pa še kakšen več.

Vsa navodila oziroma pogoji za nakup knjige so tukaj, ponudba pa tukaj. 

En kratek povzetek kaj storiti, ko zagledate naslov knjige, ki jo iščete že celo večnost: 

- pokličite v antikvariat na mobilni (031/724 580) ali stacionarni telefon (01/476 31 60) ali pošljite e-mail na info@antikvariat-glavan.si;

- povejte, da bi radi rezervirali to in to knjigo na to in to ime;

- knjigo prevzamete v treh delovnih dneh - plačate v trgovini; ALI

- pošljemo predračun na e-mail oz. po navadni pošti;

- po prejetem plačilu pošljemo knjigo po pošti. Tukaj krijete še stroške pošiljanja;

- po povzetju ne pošiljamo.

Obstaja možnost, da knjige s seznama ne bo več v trgovini, ker je bila že prodana. Žal še nimamo programa, s katerim bi sproti označili / brisali prodane knjige, zato se za to nevšečnost že vnaprej opravičujemo. Bomo pa zapisali vaše želje in vas obvestili, ko se pojavi še kakšen izvod. 

 Mimogrede, imamo tudi klimo :) 

Ampak prej preverite poletni delovni čas.

Zgodbe in premišljanja iz antikvariata Glavan #1

Pogosto se zgodi, da zanimive zgodbe pridejo same od sebe do nas, če smo le pripravljeni prisluhniti. V antikvariatu skoraj vsakodnevno poslušamo zgodbe ali zgolj prigode ljudi, ki vstopijo. Večinoma gre za dnevne pripetljaje, vremenske napovedi, raznorazne bolezenske težave, pa seveda za večno tarnanje okoli vlade in splošne življenjske situacije v Sloveniji. Še pogosteje pa za kakšne nostalgične in tudi manj prijetne trenutke iz življenja v bivši Jugoslaviji. Vse sorte ljudi zaide k nam.

Kakorkoli…pogosto skozi eno uho notri, skozi drugo ven. Nemogoče je vse informacije zadržati v glavi, niti ni zdravo. Pa nič narobe, vedno radi prisluhnemo in se pogovorimo. So pa tudi zgodbe, ob katerih se ušesa zašilijo, možgani postanejo gobica za vpijanje, besede najdejo svoje mesto. Kar se tiče mene, niti ni tako pomembno na kaj se pripoved nanaša, zanima me veliko stvari, s povsem različnih področij. Seveda obstajajo prioritete, vendar je kljub vsemu način pripovedovanja in čustva, ki se ob tem izražajo, dostikrat pomembnejši. Pač limanice, na katere se pustimo ujeti.

Na primer, pred kratkim sem imela v antikvariatu »predavanje« o meni xy temi - s področja naravoslovja, znanosti, vesolja, kemije, (ne)obstoju boga itd. Nekaj malega sem si zapomnila, vsekakor pa sem si zapomnila človeka in še bolj njegov zanos, s katerim je pripovedoval.

Spet drugi primer, tokrat meni tematsko bližje, je bil, ko mi je neka gospa navdušeno pripovedovala o svojem družinskem drevesu v nastajanju. S kakšnimi težavami se srečuje na poti raziskovanja, kje išče vire, kaj vse, kar je bilo toliko let zamolčano je že odkrila. Pregledala je vse stare fotografije, ki jih imamo v antikvariatu, če bi se na kateri slučajno pojavil kdo od njenih prednikov. Nikoli se ne ve… In mi hkrati položila na srce: »Lotite se tega dokler so vaši (naj)starejši predniki še živi. Če ne zdaj, kdaj kasneje bodo povedali?«

Približen odgovor na to vprašanje mi je nekaj tednov kasneje ponudila spet druga gospa, ki je v antikvariat prišla »samo« povedati zgodbo (ne povsem naključno, gospa je bila seveda že prej pri nas). Znova sem dobila potrdilo, da tudi pokojni lahko še kako govorijo o svojem življenju in delu – skozi dediščino, ki se je ohranila vse do danes in skozi ljudi, ki se zavedajo, kako pomembno je (bilo) delo njihovih prednikov za slovenski prostor. No, še boljše je, če so o svojem delu uspeli napisati in izdati tudi kakšno knjigo. 

Gre za zgodbo družine Skalicky in ponovno oživitev nekdanje deželne vinske kleti – otvoritev Deželne vinoteke je bila 17. aprila 2015 na gradu Grm v Novem mestu. O svojem dedu, Bohuslavu Skalickem mi je ponosno in doživeto pripovedovala njegova vnukinja. Povedala mi je o tem, kako se je ded preselil v Slovenijo, kjer je spoznal njeno babico, o tem kako zelo rad je imel slovenski jezik, v katerem je izredno lepo govoril. Seveda je povedala tudi o njegovem vinu in vinogradništvu, delu na nekdanji Kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu. Njeni vtisi z otvoritve vinoteke na gradu Grm so bili še povsem sveži, nemogoče je bilo skriti zadovoljstvo in ponos, da delo njenega dedka živi tudi danes. Poleg tega se je pripravljala na pot v njegov rojstni kraj Cerekvice nad Bystřicí na Češkem, kamor so odnesli tudi 400 let staro mariborsko trto, ki so jo dobili v dar.

Grad Grm; Valvasor: Slava vojvodine Kranjske, 1689 (vir: Kamra)

O svojem delu v vinogradništvu in vinski kleti v Novem mestu je najbolje povedal kar Bohuslav Skalicky sam. Del uvoda iz njegove knjige Kletarstvo:  

»Ko sem pred 28 leti prevzel posle državnih del za obnovo po trtni uši uničenih vinogradov v bivši vojvodini Kranjski, sem pričel razmere vinogradništva v svojem službenem delokrogu temeljito proučevati. Kmalu sem prišel do spoznanja, da ne bode zadostovalo samo to, da obnovimo po trtni uši opustošene vinograde, ampak da je ravno tako nujno potrebno zboljšanje kletarstva, kajti brez dobrega kletarstva ni uspešnega vinogradništva. Zato sem se lotil dela, da tudi v tem oziru pomagam našemu vinogradniku. Že l. 1897 se je na moj predlog in pod mojim vodstvom ustanovila državna vzorna in poskusna klet v Novem mestu, prva in edina te vrste v vsej Avstriji. V tej kleti so se šolala vina iz državnih vzornih vinogradov. Pravilno šolana vina so žela čedalje večji uspeh, posebno pa na razstavi kranjskih vin, ki se je pod mojim vodstvom uprizorila leta 1908. v Pragi in je imela za posledico, da se je kupčija z našimi, osobito vipavskimi vini v Češki in Moravski jela razveseljivo razvijati.

Pri tej in ž njo združeni pomožni kleti v Št. Vidu na Vipavskem sem prirejal predavanja o kletarstvu, združena s pokušanjem vzorno kletarjenih vin, v njej sem priredil nad 30 tridnevnih kletarskih tečajev, ki jih je obiskalo nad 1000 uglednih vinogradnikov, vinotržcev in gostilničarjev iz vseh slovenskih pokrajin. V »Kmetovalcu« in drugod sem pisal poljudne razprave o raznih važnih vprašanjih iz kletarstva, ki jih je 28 izšlo v posebni izdaji kot »Gospodarska navodila« Kmetijske družbe v Ljubljani.« (Vir: Bohuslav Skalicky: Kletarstvo, Zvezna tiskarna in knjigarna v Ljubljani 1924)

Veseli me, da tovrstne zgodbe zaidejo tudi k nam. Še lepše pa je, da se tovrstna dediščina ohranja in po dolgih letih prizadevanja končno zaživi tudi za današnje generacije. 

Mimogrede, knjigo Kletarstvo ste lahko našli (preteklik zato, ker je že našla novega lastnika) tudi v našem najnovejšem katalogu Majnice 2015 :)

Še vedno pa je na prodaj razglednica iz prejšnjega kataloga Zvončki in trobentice 2015:

Deželna kmetijska šola na Grmu pri Novem mestu; odposlana leta 1900. (Vir: Antikvariat Glavan)

Iz smetišča zgodovine

Spomin na šolske izlete je celotni generaciji verjetno enak. Zjutraj smo se zbrali in se posedli v avtobus. Še predno je avtobus odpeljal, smo preverili zaloge hrane in pijače, se hvalisali in seveda že odvijali prve sendviče ter prebadali fructalove sokove.
V mojem času (sem letnik 1969) so bili sokovi v trapezasto oblikovani vrečki (tako smo ji rekli, strokovno ime pa je doypack). Na njej je bilo posebej označeno mesto, kamor si moral zabosti prirezano, plastično slamico. To dejanje so zmogli le najbolj potrpežljivi, saj se je pogosto primerilo, da smo bodisi preluknjali vrečko in so bile poleg tvojih ust soka deležne še tvoje hlače bodisi smo zlomili slamico. Tako smo pogosto odgriznili rob vrečke in spili. Če pa si želel vse skupaj rešiti bolj "elegantno" pa  smo sok s slamico preluknjali s spodnje strani, kjer si brez težav zapičil slamico in prišel do slastne tekočine.

Danes so sokovi v drugačnih "tetrapakih". In vsako mučenje z odpiranjem je odveč.

V nedeljo (10. 5. 2015) sem se s prijatelji sprehodil od Urha do Orel. Prijeten, nenaporen sprehod.
Ob povratku sem malo pod mežnarijo na Urhu, ob robu ceste, pod listjem opazil da se nekaj sveti. Odstrl sem listje in ugledal tisto, kar je v meni prebudilo spomine na zgoraj opisano.

Pila je prava pravcata vrečka frucatlovega limoninega soka. Seveda prazna, a spomin na sladko-kislo pijačo se je precej prebudil.  Zgodovinsko najdbo sem malo očistil z vodo. Ker te stvari nikakor ne razpadejo, sem lahko natančno prebral leto izdelave, 1976.

Le kateri izletnik se je tu odžejal in odvrgel vrečko. In ta, ki je to storil, ni mogel vedeti, da bo meni in kolegom, popotnikom, ta vrečka pričarala spomin na prijetne šolske dni in šolske izlete.

Še napis z vrečke:
Fructalovi sokovi so primerni za izlete v naravo.
Vendar varuj okolje in prazne embalaže ne odvrži kjerkoli!
(Tudi če menite, da bo čez 39 let to nekomu obudilo lepe spomine.)

In kakšna je povezava z antikvariatom in zbirateljstvom?
Obstajajo tudi zbiralci stare embalaže in reklamnih predmetov. Eden takih je Miro Slana iz Ljubljane. V Lokvi pri Divači je opremil staro rodbinsko trgovino v slogu trgovin iz prve polovice 20. stoletja in z veseljem vas popelje po zgodovini reklame na Slovenskem. Če vas pot zanese na Kras, ga obiščite.

Otročarije

Navdušujejo me stare igrače. Natančna izdelava in posnemanje pravih tehničnih izdelkov sta me vedno presenečala. Predvsem pa igrače iz obdobja pred računalniškim rezkanjem in uporabami plastičnih mas. Torej ročno narejene igrače iz klasičnih materialov (kovina, les, steklo, keramika)

Pred slabim mesecem sem pri Jakatu v Carnioli na Trubarjevi ugledal maketo parnega stroja. Izdelala ga je znana tovarna Mamod iz Velike Britanije. Tovarna že od leta 1936 izdeluje različne modelčke parnih strojev. 

Navdušen sem ga kupil in odnesel domov. Vrtinec opravil me je prisilil, da sem ga odložil v kot in nanj pozabil. Prosti praznični dnevi so prinesli čas za pospravljanje odloženih stvari in navdušen sem opazil papirnato vrečko in se takoj spomnil kaj je v njej. Maketo sem malo očedil in potem odšel brskat po omari s čistili, kjer sem nekje, čisto zadaj našel špirit za ogrevanje foundeja. Nalijem vodo, podmažem vitalne dele, kot sem videl v filmih, kjer so uporabljali prave, velike stroje in prižgem ogenj v gorilniku. Malce previdno opazujem kaj se dogaja. Pojavi se prva para, varnostni ventil nežno šumi, povlečem za piščal, ki bolj zasope kot zapiska. Kolo pa že kaže, da bi se vrtelo. Pomagam mu in ga potisnem naprej in kot majhen otročaj steče in teče in nori. Zvok kot stara dobra "singerca".  

Vau, dela! Navdušen opazujem droben stroj, ki deluje kot pravi, veliki.