Kamišibaj gledališče
Kamišibaj je pripovedovanje ob slikah na malem odru. Japonski običajni
kamišibaj ima dvanajst do šestnajst slik, ki podobno kot v stripu
prikažejo pomembne trenutke v določeni zgodbi.
Kamišibaj se naslanja na tradicijo pripovedovanja ob slikah, ki so jih na
svitkih že od osmega stoletja naprej pripovedovali budistični menihi
nepismenemu ljudstvu. Tudi v Evropi poznamo pripovedovanje ob slikah:
cantastorie v Italiji, angleški broadsheets, kramarska pisen na češkem in
moritat v srednji Evropi. Vse nekako od baroka dalje. Vse to je pomenilo neko
obliko alternativne, nekakšne pop kulture. Po pravilu je šlo za črne zgodbe z
obveznim umorom, eksekucijo ali čim podobnim. Oblika, ki je sedaj razširjena
kot kamišibaj (kami- papir, šibaj-drama) je nastala na začetku stoletja na
Japonskem, se močno razširila (v času največjega razcveta je bilo na Japonskem
) samo v Tokiu tri tisoč kamišibajev oz. pripovedovalcev. Kamišibaj je potem
nadomestila televizija, ki so jo Japonci sprva imenovali električni kamišibaj.
Zdaj ljudem ponovno postaja zanimiv glede na globalizacijo sveta, kar povsod,
še zlasti kot pedagoški pripomoček.
Danes na Japonskem kamišibaj lahko kupiš: ustvarjajo jih dobri
ilustratorji, ki rišejo tradicionalne ali avtorske zgodbe. Praviloma je v mapi
za posamezno zgodbo dvanajst do šestnajst listov nekoliko manjšega
formata od A3. Na zadnji strani slike je natisnjeno besedilo, ki pa govori o
tistem, kar se dogaja že na naslednjem listu, torej tistem, ki ga gleda
občinstvo. Če se pripovedovalec odloči za branje besedila, mora biti to
interpretirano in bralec mora vzdrževati stik z občinstvom. Lahko pa ob slikah
preprosto s svojimi besedami pripoveduje zgodbo, opisuje podobe in jih
komentira in se ne ozira na zapisani tekst. V tem primeru se zgodba tako rekoč
rojeva pred občinstvom. Pri nas se posamezni izvajalci različno odločajo, eni
pripovedujejo, drugi berejo, tretji pa besedilo uporabljajo le kot spominsko
oporo. Od odločitve, kako bo interpret obravnaval zgodbo, je odvisna pozicija
»kamišibajarja« ob lesenem odru.
Kamišibaj v Sloveniji
V Sloveniji je bilo prvo pripovedovanje te vrste v okviru festivala
Pravljice leta 2013 v Hiši otroki in umetnosti, ko je bilo na ta način predstavljenih
pet zgodb. Za to priložnost je bil narejen tudi prvi leseni oder
pri nas, ki ga je izdelal Marjan Kunaver in poslikal Igor Cvetko. Na prvem
pravljičnem popoldnevu ob kamišibaju v ljubljanski Hiši otrok so nastopili
Jelena Sitar in Igor Cvetko iz Gledališča Zapik ter Irena Rajh Kunaver in
Marjan Kunaver z Anžetom Virantom iz gledališča Fru-Fru, vsi aktivni lutkarji.
Štiri kamišibaji, ki so bili predstavljeni, je Igor Cvetko pred leti prinesel z
Japonske, kjer ima sorodnike. Po uspešnem prvem nastopu so začeli nastajati
avtorski kamišibaji. V Selah na Krasu, kjer vsako leto Zapik priredi
tabor in raziskuje mejna področja gledališča, je bil lansko leto kamišibaj
glavna tema. Po tridnevni delavnici je sledila produkcija novih in že pripravljenih
kamišibajev, nekateri pa so ostali nedokončani . Na taboru je vedno kamišibaj obravnavan iz tehničnega,
umetniškega, socialnega in pedagoškega aspekta.
Prvi slovenski festival kamišibaja je potekal med 23. in 25. 8. 2013 , tri
večere, na Židovskem trgu v sodelovanju z občino Piran, JSKD RSlovenije, KUDom
Karol Pahor, Piran, organiziral pa ga je Društvo Zapik, ki festival
razume kot enega od pomembnih dejavnikov pri razvoju, promociji in aplikaciji
te starodavne japonske umetniške oblike pri nas.
Vsak večer je bil Židovski trg poln Pirančanov in turistov, ki so bili
željni prisluhniti pripovedi ob avtorskih ilustracijah.
Drugi slovenski festival Kamišibaja bo potekal med 22. in 24. 8. 2014, prav
tako na Židovskem trgu v Piranu. V treh dneh se bo zvrstilo več kot 20
pripovedovanj ob slikah za domačo in tujo publiko, strokovna žirija pa bo na
njem podelila tudi „Zlati kamišibaj“, priznanje za najboljšo predstavo
festivala.
Zanimivo je bilo, kako so se ljudje odzvali na prvi festival kamišibaja.
Organizatorji so bili presenečeni nad tišinami in smehom, nad pripombami in
aplavzi. Električna televizija, ki je izpodrinila stari kamišibaj in se
raztegnila čez naša stanovanja in življenja, se je na Židovskem trgu umaknila
govorjeni besedi, originalni risbi, mimiki in tišini. Komorna prireditev brez
mikrofonov , ki na Židovskem trgu res niso potrebni, je iz dneva v dan privabljala
več ljudi. Vse kaže, da ljudje potrebujejo osebni kontakt, da si želijo spočiti
ušesa, oči in srce ob pristnem dogodku in neposrednem prenosu zgodb.
Kamišibaj festival ni bil masovka, vsak je poiskal kotiček zase, na klopi, na
odeji raztegnjeni po tleh ali le naslonjen na steno in poslušal
zgodbe in gledal slike.. … Ob dveh plamenih sveč in v soju dveh
reflektorjev.
Kamišibaj v Sloveniji v zadnjem času prerašča v gibanje, ki je tako po
količini kot po kvaliteti vse pomembnejše. Z njim se pri Društvu Zapik intenzivno
ukvarjajo teoretično in praktično, raziskovalno in umetniško. Uvajajo ga v
šole, vrtce, kulturne inštitucije, še posebno pozornost pa je posvečena
kamišibaju v bolnišnicah. V ljubljanskem UKC je tako kamišibaj že redna
praksa bolnišničnih vzgojiteljev, kamišibaj postaja del socialnih
intervencij pri delu z ranljivimi skupinami (Globalna lutka), Pedagoška
fakulteta UP v Kopru pa kamišibaj vključuje v program usposabljanja
bodočih vzgojiteljev in učiteljev in se ukvarja z njegovo aplikacijo v sodobni
pedagogiki.
Umetniški aspekt kamišibaja razvijajo priznani slovenski likovni
in gledališki ustvarjalci. Po Sloveniji izstopajo Ljubljana in Kranj s svojima
regionalnima festivaloma in delavnicami, ter Piran s vseslovenskim festivalom
kamišibaja.
Letos bo že tretjič kamišibaj osvojil Piran.
Med
20. in 23. avgustom bodo potekale predstave, delavnice, in razstave po ulicah
in trgih Pirana.
Dobrodošli!
