Lepota domače knjižnice

     »Katera je lepša?« - »Vsake oči imajo svojega malarja!«, je dobro znano ljudsko reklo. V kaj zrejo te radovedne oči, pa je že drugo vprašanje. Nekatere oprezajo za lepimi dekleti, druge občudujejo drage avtomobile, tretje počivajo na raznobarvnem jesenskem listju in nekatere celo z zanimanjem preučujejo redke stare knjige. Za slednje postavljamo na ogled bibliofilsko razstavo Založništvo L. Schwentner v Ljubljani, ob 150-letnici rojstva Lavoslava Schwentnerja.

     V Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani bo od 2. do 15. novembra 2015 predstavljenih nekaj najlepših izvodov iz bogate knjižne produkcije našega rodoljubnega založnika.

Schwentnerjevo mesto v slovenski kulturi ni utrdila samo lepa knjiga, ki je po njem postala del tradicije v knjižni produkciji. Njegova založba je v slovensko kulturo vnesla modernega duha, ki je prestavljal poudarek z literature kot jedra intelektualne tvornosti v devetnajstem na vizualno področje v dvajsetem stoletju. Literarna Moderna je s svojimi kritiškimi intervencijami bistveno pripomogla k emancipaciji in nobilitaciji likovne umetnosti. Kje je to združevanje ustvarjalnih moči lepše vidno kot prav v oblikovanosti knjige? Cankar se je tega dobro zavedal, saj je v Epilogu Vinjet zapisal: Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, - moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva.

Izdaje, ki so zagledale luč sveta pri Schwentnerju, so izkazovale veliko skrb za likovno opremo. (Slednja je bila poprej zaradi običaja, da so kupci knjige dajali sami vezati – pač v skladu s svojim okusom in finančnimi zmožnostmi –, precej skromna. Domača biblioteka v meščanskem okolju ni bila šteta samo za luč izobrazbe, ampak tudi za okras stanovanja oziroma salona, zato je bilo njenemu lastniku prepuščena zadnja beseda pri zunanjem izgledu kupljenih edicij. Na kmetih in v revnejših slojih so se ljudje seveda zadovoljevali z njihovo skromno in ceneno prvotno opremo.) Knjige so tako postajale miniaturne celostne umetnine. In prav kot takšne imajo nekatere, ki jih je izdal Schwentner, v slovenski kulturni zgodovini izjemen pomen.

Že na samem začetku ljubljanskega obdobja so k Schwentnerju prihajali mladi pesniki in pisatelji in mu ponujali svoje spise, da bi jih objavil.

Mladi in drzni založnik je pri vzpenjajočih se umetnikih – impresionistih - pa tudi že znanih avtorjih začel naročati originalno opremo za svoje izdaje. Presenetljivo je, da je Schwentner uspel takoj vzpostaviti stik s slehernim obetavnim imenom.

Sodelovanje z arhitektom Ivanom Jagrom je povezljivo z letom 1898, ko je opremljal Narodno kavarno, pod njo pa je v pritličnih prostorih Schwentner pripravljal svojo novo knjigarno na Dvornem trgu. Ko jo je odprl, je bila to v bistvu tudi prva »galerija« z občasnimi »razstavami«.

Arhitekt Jager je v svojih opremah uporabil okrasje iz ljudskega izročila. Osnutki za Schwentnerjevo zgodnejšo knjižno opremo so nastajali na Dunaju, kjer pa se je Cankar shajal z Jagrom in poročal o poteku priprav založniku. Jager, tedaj že asistent na šoli za arhitekturo, se je pridružil skupini študentov, ki so snovali modernističen časopis, in konec leta 1898 so celo nagovarjali Schwentnerja, da bi prevzel založbo. Tudi klišeje za knjižno opremo so izdelovali na Dunaju, ne le za Schwentnerja, prav tako tudi za založbo Kleinmayr & Bamberg. Tam je Cankar dobil pregled nad tistimi predlogami, ki so nastajale v Ljubljani.

Kasneje je Schwentner opremo zaupal Matiji Jami, Hinku Smrekarju, Ivanu Žaboti, Maksimu Gaspariju, Gvidonu Birolli in Ivanu Vavpotiču. Pomembno besedo pri opremi pa so imeli tudi avtorji sami. Želeli so videti osnutke ali se pogovoriti s slikarjem in mu dati svoje napotke.

Znal je prepoznati avtorje, ki jih je bilo vredno predstaviti narodu.
V glavnem se je odločal sam, imel pa je srečo, da je imel dobre urednike in svetovalce. Pogosto se je zanesel na Cankarjev nasvet, zelo pa je zaupal tudi Ivanu Prijatelju. Cankar je bil zelo dober risar, boljši od Župančiča, in je kompetentno ocenjeval izdelke in na njegovo sodbo se je Schwentner zanesel.

Upošteval je avtorjeve želje, a se je sam dokončno odločil. Tako je na prelomu stoletja dvignil zunanjo obliko in tipografsko ureditev slovenske knjige na evropsko raven ter »prisilil« druge slovenske založnike, da so opustili stereotipno opremo s tiskarniškimi klišeji in boljša literarna dela individualno opremljali.

Schwentnerjevo podjetje se je moglo pohvaliti tako z jasnim umetnostnonazorskim profilom kot – vsaj v pretežni meri – z visoko kvaliteto. Kot takšno se je tudi zapisalo v anale slovenske kulturne zgodovine.

 

Po knjigi priredila mag. Katarina Glavan Batagelj, kustodinja.

(vir: ddr. Igor Grdina, dr. Andrej Smrekar idr., Rodoljubni založnik Lavoslav Schwentner, Antikvariat Glavan, Umco, Ljubljana, 2012)

Kultuni dan in kamišibaj na Vranskem

Letos praznujemo 150 - letnico rojstva slovenskega založnika Lavoslava Schwentnerja, rojenega na Vranskem, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. 

Ob tej priložnosti so na osnovni šoli Vransko - Tabor 29.9.2015 izpeljali kulturni dan, besedo o življenju in delu Lavoslava Schwentnerja pa prepustili našemu antikvarju Roku Glavanu. Poleg tega so otroci lahko spoznali njim novo tehniko pripovedovanja zgodb ob slikah, kamišibaj. Zagotovo je svojevrstno doživetje in izziv vzbuditi in predvsem obdržati otrokovo pozornost. Še posebej, če je teh otrok polna telovadnica :). Kamišibaju to uspeva. 

Nekaj vtisov kako so otroci doživeli kamišibaj in kulturni dan, so na njihovi spletni strani zapisali kar sami: 

VŠEČ MI JE BILO:
– ko sem risal kralja in ježa petelinu. (Maj)
– ko nam je gospod pripovedoval pravljico. (Žan Luka)
– ko sem risala sina ježe, ki se je igral sam. (Laura)
– ko sem risal sina ježa na petelinu. (Nik)
– ko smo bili na predstavitvi. (Eva)

– Na kulturnem dnevu mi je bilo zelo všeč. Ker smo poslušali zgodbico sin ježek. Všeč mi je bilo tudi risanje. In veliko smo izvedeli o Schwentnerjevih časih. Veliko smo izvedeli tudi o Schwentnerju. (Bine Filač, 2. B)

– Na kulturnem dnevu mi je bilo všeč, ko sem slikal grad in ko smo spoznali gospoda Lavoslava Schwentnerja. (Miha Ahac, 2. B)

– Narisala sem princeso, ki je v gozdu videla ježka. To mi je bilo zelo všeč, ker smo risali sina ježka. Bilo mi je tudi všeč, ko nam je nek gospod pripovedoval pravljico in nam tudi kazal slike. (Zala Miklavc, 2. B)

– Všeč mi je bila predstava v telovadnici. Najbolj mi je bilo všeč, ko smo v podaljšanem bivanju šivali. Šivali smo slovenijo na papirju. (Larisa Bogataj, 2. B)

– V torek smo imeli kulturni dan. Najprej smo bili v telovadnici, kjer nam je gospod govoril o Schwentnerju in njegovi hiši. Omenil je zbirko starih koles. Drugo uro smo risali o sinu ježu. Narisal sem petelina. Nato smo izdelovali iz lesa in papirja. Izdelal sem zemljevid. Kulturni dan mi je bil všeč, ker smo risali in poslušali. (Nik Koca, 2. B)

– Najprej smo šli v športno dvorano. Ogledali smo si predstavo. Nato smo šli v razred. Učiteljica nam je prebrala pravljico. Kasneje smo imeli likovno umetnost. (Nejc Žnidaršič, 2. B)

– Danes smo meli v telovadnici predstavo. Gospod nam je predstavljal starinske knjige. Predstava mi je bila všeč. (Gašper Slapnik, 2. B)

Kamišibaj na Vranskem. Foto: OŠ Vransko