sreda, 15. november 2017

Lavoslav Schwnenter



Lavoslav Schwentner in facebook

V dobi, ko klasično knjigo vse bolj izpodrivajo svetleče tablice, ki imajo toliko in toliko bajtov spomina, se uporabniki odzivajo tudi na priročnost in oblikovni koncept le teh.
Nekaj podobnega je Lavoslav Schwentner naredil s knjigo na Slovenskem konec 19. in na začetku 20. stoletja. Poiskal je zanimive avtorje in zanimive slikarje – oblikovalce. Vsi skupaj so z drznimi, modernimi prijemi želeli bralcu podariti novo knjigo, ki ni privlačna le po vsebinski, ampak je sveža tudi po oblikovni plati. Vsaka knjiga je bila nekaj novega, drznega in pogosto spornega.

V tem smislu je Schwentner izumil socialno omrežje, ki ga je spodbujala knjiga in on sam je nedvoumno pravi knjižni obraz. Čeprav je bil največkrat v senci glavnih ustvarjalcev pa je le moral nastaviti prsi (v facebook žargonu bi rekli »zid«), kadar so deževale kritike, slabe sodbe ali gnev »nad nekulturnim zaslužkarjem«. To njegovo socialno omrežje je bil prostor, kjer so se ljudje pogovarjali s pomočjo pisem, ki so presenetljivo hitro potovala (pošta Ljubljana – Dunaj le 3 dni). Pogovarjali so se o novih zamislih, željah, podajali so si nove poslovne priložnosti. V tem konceptu so bila Cankarjeva pisma za denar, ki jih je pošiljal Schwentnerju, neke vrste »spam«. Le tega danes brišemo. Schwentner pa ni. Morda je kakega za trenutek odložil, a odgovoril je na vsakega. Redka omika, ki jo danes še kako pogrešamo pri veliko enostavnejši e-pošti.
Njegovega obraza ne nosi nobena knjiga (zato ne more biti Facebook), v celotnem poklicnem delovanju (50 let) je dal le en intervju in to tik pred odhodom v pokoj.
Slovenski kulturi je poleg lepih knjig, ki so imele tudi notranjo lepoto, podaril tudi prvega svobodnega pisatelja – Ivana Cankarja. Današnja oblast se vsekakor ne veseli slednjega daru in bi ga najraje izkoreninila, saj le najeda državni proračun. A v tem je kleč (a ne Milan) – v



Schwentnerjevem času je bil Cankar njegov strošek. Dobro, seveda je Cankar izdajal tudi drugje, a Schwentner je bil tisti, ki je kaj odkupil, ne da bi bilo sploh kdajkoli napisano. V dobro naroda, saj je vedel, da je potrebno dobrega ustvarjalca vzdrževati.
Bi se lahko zgodilo, da bi današnji knjigotržci ali založniki gledali na kaj več, kot le na številke v prodaji? Si lahko predstavljamo, da bi imeli pisatelji pri današnjih založnikih enak položaj kot Cankar pri Schwentnerju?

V dvajsetih letih služenja antikvariata sem se srečal z mnogimi Schwentnerjevimi izdajami. še zdaleč ne morem reči z vsemi, saj sem tudi pri sestavljanju bibliografije za monografijo,  našel veliko izdaj, ki jih nisem nikoli srečal »v živo«.
Prihajale so različno ohranjene – od krasotic, nikoli prebranih, kaj šele prelistanih, do popolno razpadajočih, uveli solati podobnih izvodov. Slednje pomeni, da je bil bran. Bralci so ga užili do zadnje krpice papirja. Veliko izvodov je na antikvarnem trgu, kar pomeni, da so bile naklade velike in le kdo bi vedel, ali je založnik pokril vse stroške. Pa vendar je izdajal in skrbel za svoje pisatelje, ustvarjalce in bralce.

Morda bi si kaj podobnega želeli sedaj, ko prevladuje nad vsem le tržna logika. Malo mar je za avtorja, oblikovanje pa je v glavnem le obrtniški izdelek, da o vezavi sploh ne govorimo. Najbolj pogosta italijanska trda vezava že po nekaj listanjih začne izpuščati liste, na žalost najprej tiste, ki so najbolj pomembni.  Pri usnjenih pa pogosto knjigo odpremo le do treh četrtin. Lepa, lepo vezana, knjiga pa je po novem le privilegij premožnejših, ko v sto izvodih izdajo lepo knjigo za velik denar. No, da vidimo vašo ljubezen do knjig, ko je zanjo potrebno odšteti tisoč in več evrov. Schwentner pa je naredil lepo knjigo za preprostega človeka, ki je bil vesel, da lahko tudi sam uživa v branju. Prvi komunist med založniki?

Užitek je v roke prijeto lepo izdajo del, ki so izšle v Schwenterjevi založbi.
Knjiga leži v roki (kot bi rekel moj prijatelj, bibliofil) in ko jo začneš listati, listi lepo padejo (kot bi rekel drugi, tudi bibliofil).

Lavoslav Schwentner je dal v svoji založniški dobi marsikaj in zagotovo je za nas pomemben knjižni obraz

Morda pa me te Schwentnerjeve izdaje navdušujejo le zato, ker imam, kot antikvar, rad staro knjigo.

Rok Glavan - bookface

sreda, 25. oktober 2017

Založba Evalit, Emil Podkrajšek in Mitja Švigelj




V antikvariat smo dobili nekaj knjig, ki so s svojimi ovitki v tehniki fotomontaže takoj pritegnile pozornost. Nastale so v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Pri večini gre za knjige založbe Evalit, ki nam je bila do sedaj neznanka, zato smo se posvetili manjši raziskavi delovanja te založbe.



Po prvi svetovni vojni so slovenske kulturne ustanove ponovno oživele, kar pomeni tudi razcvet knjig in založništva. Cvetelo je predvsem časnikarstvo in knjižno založništvo. Pomembna veja književnega posla je bilo v tem času predvsem leposlovje in je obsegalo več kot četrtino celotne produkcije. Število založnikov je močno naraščalo, zato se je vsaka založba skušala specializirati in profilirati. Spekter literarnih del je segal tako od mladinske in trivialne, pa vse do elitne literature. 


Na literarnem trgu je takrat igrala pomembno vlogo tudi manjša založba, imenovana Evalit, ki je izdajala predvsem prozno produkcijo. Sedež je imela na Dalmatinovi ulici 10 v Ljubljani in je delovala v tridesetih letih 20. stoletja, vse do leta 1941, ko je delo prekinila vojna. Podatki o zadnji izdani knjigi pri tej založbi pa segajo kasneje še v leto 1945. Pomemben del produkcije založbe Evalit predstavljata reviji Prijatelj, mesečnik za moško modo in zabavo, ter Žena in dom, mesečnik za ženske. Urednik prve revije je bil Emil Podkrajšek, urednica druge pa njegova žena, Rija Podkrajšek


Emil Podkrajšek je bil rojen 13. 5. 1894 v Mariboru materi Katarini in očetu Rudolfu, železniškemu uradniku. Ravno delo na železnici je družino že zgodaj pripeljalo v Ljubljano. Leta 1915 se je poročil z Ljubljančanko (Ma)Rijo Žargi. Imela sta sina Dinka in hči Jano, ki se je kasneje poročila s Franetom Milčinskim – Ježkom. Pred drugo svetovno vojno je družina živela na Miklošičevi ulici, tik ob Delniški tiskarni, danes bolje poznani kot Bambergova hiša, saj je ravno Emil Podkrajšek postal edini delničar te tiskarne.


Delniška tiskarna je bila od leta 1782 v lasti družin Kleinmayr – Bamberg ter dedičev. Otmar Bamberg, zadnji nemški lastnik, je tiskarno prodal delniški družbi Delniška tiskarna. Pred drugo svetovno vojno je to podjetje zaposlovalo okoli 100 ljudi, obsegalo pa je moderno tiskarno, knjigoveznico in bakrotisk. Tu so tiskali dela Josipa Stritarja, Frana Levstika, Ivana Tavčarja, Ivana Cankarja, Otona Župančiča in mnogih drugih slovenskih avtorjev. Po koncu druge svetovne vojne je bila Delniška tiskarna nacionalizirana, zaradi česar je Podkrajšek ostal brez dela. Po vojni je nekaj časa delal kot svetovalec pri Državni založbi Slovenije. V hiši Delniške tiskarne pa je kasneje začel delovati ravno eden najpomembnejših slovenskih povojnih antikvariatov - Antikvariat Cankarjeve založbe, kasneje Trubarjev antikvariat.


Pod Podkrajškovim vodstvom je založba Evalit izdajala tudi zanimive knjižne ovitke, oblikovane s pomočjo tehnike fotomontaža, ki je bila v tem času pri nas redkost. Fotomontaža nastane s sestavljanjem posamičnih delov fotografije, ki se jo razreže, nato pa zlepi ali pa razporedi različne dele tako, da nastane nova podoba. Popularna je postala v času prve svetovne vojne zaradi rabe na razglednicah. S pomočjo berlinskega avantgardnega umetniškega gibanja Dada pa je fotomontaža v 20. in 30. letih 20. stoletja postala moderna umetniška zvrst. Začeli so jo uporabljati tudi kot predloge za knjižne ovitke, kar je postala moda po nekaterih delih Evrope. Na Hrvaškem in v Srbiji so fotomontažo pri izdajah svojih umetniških knjig uporabljali Zenitisti, pri nas pa je verjetno prvi s tovrstnim likovnim oblikovanjem začel Ferdo Delak s svojim krogom (Avgust Černigoj, Ljubo Ravnikar in revija Tank). 


Knjižne ovitke v tehniki fotomontaže za založbo Evalit je oblikoval danes skoraj nepoznani umetnik Mitja Švigelj. Bil je izobražen arhitekt, udejstvoval pa se je tudi kot slikar in fotograf. Upodabljal je predvsem krajine in portrete ter žanrske motive. Svoja slikarska dela je tudi razstavljal; v Jakopičevem paviljonu in salonu Antona Kosa v Ljubljani, v Zagrebu pa v salonu Ulrich. Za založbo Evalit je očitno sodeloval v tesni povezavi z ateljejem »Mico« (tudi Miko), kjer bi lahko šlo tudi za njegov lasten atelje. V knjigah založbe Evalit je namreč sam večkrat podpisan kot avtor idejnega osnutka za platnice, pod izdelavo fotomontaže pa se podpisuje ravno atelje »Mico«. Gre za knjige kot so Claude Farrere: Opij (1933), Emil Ludwig: Sinovom v svarilo (1933), Jozef Hofbauer: Pohod v zmedo (1935), Sinclair Lewis: Mantrap (1936) in Lida Merlinova: Ljubezenska pesem Azije (1936).

 








  
Švigljeve fotomontaže na ovitkih za Evalit so po večini v tonih monokromatskih zamolklih barv. Uokvirjene so s svetlim robom, ki se nadaljuje v hrbet in na zadnjo platnico knjige. Odlikuje jih Švigljev mojstrski smisel za kompozicijo, kjer so podobe človeških obrazov in teles prekrite s podobami vojne, pokrajine in mest. Na platnicah izstopajo le naslovi knjig, ki kontrastirajo osnovni barvi ovitka. Švigelj je pri oblikovanju razvil svojstven slog, ki se ujema s sicer manj razširjenim, a dokaj odmevnim slogom v oblikovanju ovitkov v 30. letih 20. stoletja, saj ga je mogoče zaslediti tudi na ovitkih pri nekaterih sorodnih založbah. Posebej velja omeniti fotomontaži na naslovnicah knjig Pes II. čete, avtorja Františka Langerja, ki je izšla leta 1934 pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani in Med potniki in mornarji, avtorja Bratka Krefta, ki je izšla leta 1936 pri Cankarjevi družbi v Ljubljani.






Založba Evalit po našem védenju ni omenjena v strokovni literaturi; podatki so zato napaberkovani v prvi vrsti iz knjig te založbe, nekaj pa tudi iz raznih člankov o Podkrajškovem življenju. S tem člankom tako odkrivamo še en kamenček v mozaiku slovenskega založništva. Omenjene in ostale knjige, si je v obliki manjše razstave, moč ogledati in kupiti v našem antikvariatu.



















Besedilo: Katarina Korenak
Ideja in izbor knjig: Rok Glavan
Postavitev razstave: Tjaša Obrulek
  

Viri:
Marijan Dović, Slovenski pisatelj: razvoj vloge literarnega proizvajalca v slovenskem literarnem sistemu, Ljubljana 2007. 


Nova razstava Mitje Šviglja v prehodu nebotičnika, Slovenski dom, VIII/31, 1943, p. 2.


Mateja Ratej, (Ma)Rija Podkrajšek - urednica mesečnika Žena in dom v letih 1930-1941, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, LXII/1, 2014, pp. 133 – 144.


Mitja Švigelj, Ing. arch. Mitja Švigelj: razstava del: olja, pokrajine, figuralne kompozicije in portreji, plastike in risbe (Jakopičev paviljon, 11. - 25. februar 1940), Ljubljana 1940.