torek, 18. september 2018

VP 4868 ali Željava imamo problem

VP 4868 ali Željava imamo problem


Film Huston imamo problem, ki je pred leti razigral zgodovinske resnice, je ob ogledu punudil v začetnih kadrih posnetke z letališča Željava pri Bihaču.
Takrat so v meni zaigrali spomini in ravno danes, 18. septembra 2018 je točno trideset let, ko sem stopil skozi "kapijo" vojašnice na Željavi in za 365 dni postal vojak JNA.

Pred tremi dnevi mi je soldaški in bibliofilski kamerad Dominik poslal sliko letala, ki stoji še vedno pred vhodom v vojašnico. Gre za stari DC-3, ki so ga v letu mojega služenja, pred neko generalsko inšpekcijo predelali v razstavni prostor s fotografijami letal in pilotov. Prav to letalo sem takrat pomagal na novo pobarvati - notranjost, da so lahko namestili slike in gotovo sem zadnji, ki ga je barval ;-)



Drugače sem služil v pehoti VP 4868/1, ki smo ji rekli avionska pešadija. Naša naloga je bila predvsem varovanje letališča in objektov. Tako imam v 365 dneh služenja 191 dni straže.
Pleskanje pa je bil izhod - pobeg od vsakodnevnih obveznosti. Takrat je "pleskarsko" enoto vodil desetar Anton Novak iz Destrnika pri Ptuju. Ker je bila napovedana generalska inšpekcija, sva pobelila stražarnice, vojaške sobe ... in med njimi je bil tudi omenjeno letalo.

Vojaško življenje sem dobre tri mesece popisoval v svojem dnevniku, potem pa sem bil poklican na zagovor in sem moral brati odlomke, ki so se jim zdeli zanimivi, niso pa znali slovensko, kaj šele latinsko, saj so bili določeni deli pisani tudi v tem jeziku - malo konspiracije ni nikoli odveč.
Potem pa so mi svetovali, naj to raje opustim in odnesem domov. Napetosti, opazovanj in zasliševanj je bilo takrat veliko, saj sem odšel v vojsko ravno ob aferi JBTZ.

Z vojsko sem si bil kar domač. Dedek je bil polkovnik v pokoju in živeli smo v "oficirskem" bloku. Prosil sem ga, če lahko uredi, da bi šel kam blizu na služenje, a je ravno tisto leto, ko bi moral poseči vmes, odšel v večna lovišča.

Moj oče je bil največji teoretik vojaščine. Sam je ni služil, a je srkal zgodbe vseh, ki so služili in prebiral različne romane. V branje mi je priporočil Kirstov roman 08-15 in Švejka, kot filozofiji, ki ne moreta škoditi. Res sem se na trenutke počutil kot podesetnik Asch.
Poleg tega pa sem še tik pred odhodom v vojsko sodeloval pri predstavi Slovenskega mladinskega gledališča Resničnost, ki je nastala po noveli Lojzeta Kovačiča Zlati poročnik.
Tam sem bil kot vojak  - kaznjenec podvržen tipičnem vojaškem izživljanju predpostavljenih.
V predstavi  je bil to kolega igralec, v vojašnici pa oficir.
Nekateri med njimi so bili res ... ne najdem besede, drugi pošteni, a strogi, tretji dobre dušice in četrti izgubljenci, ki so obstale na neki stopnji svojega vzpenjanja po vojaški lestvici in tega niso mogli preboleti pa so tolažbe iskali v pijači.

V kasarni nam je poveljeval kapetan prve klase Sakib Butković, strog oficir, da so pred njim mirno stali tako oficirji kot vojska.. Kar dobro nam je podeljeval "ostave". Kasneje, v jugoslovanski vojni, se je menda pridružil bosanski vojski.
Z menoj so bili v isti generaciji v pehoti še Slovenci: Jože Pušnik, Boštjan Pajenk, Boštjan Žagar, Dominik Černjak, Jaka Lucu in Matija Marn. Slednji je umrl med služenjem. Družina ga je prišla obiskat in med vračanjem v enoto se je na zeležniškem prehodu v vozilo zaletel vlak. Preživelo je le njegovo dekle. Po zaslugi tega tragičnega dogodka, sem tudi predčasno obiskal Slovenijo, ko smo spremljali posmrtne ostanke.

Večino straže sem preživel na bližnjem Pokoju, kjer so gradili nove rezervoarje za letalsko gorivo. Stražili smo gradbišče in obstoječe objekte v "neslužbenem" času pa počivali, vozili kamione in delovne stroje, gradili košarkaško igrišče, kuhali ...


Prav slike, ki mi  jih je poslal Dominik, so me spodbudile, da sem hitro pobrskal med spominkarsko kramo in našel nekaj materialnih ostankov. V številki v ozadju je točno 365 kvadratkov, ki smo jih zvesto črtali vsak dan in se veselili: Samo še .... SITNOOO! Zvezčič nosi nekaj naslovov generacije, Vojaška knjižica priča o služenju in odsluženju, za sliko pa se spoloh ne spomnim kakšen je bil povod, da smo se slikali, kapa pa je še vedno na spisku nerazdužene opreme JNA. V njej sta po Pravilu službe tudi "igla i konac".

Kot antikvar se dostikrat srečujem s podobnim gradivom, le da največkrat izvira izpred I. svetovne vojne ali pa Kraljevine Jugoslavije. To so drobci, ki sami zase ne povedo mnogo, šele zgodbe jih oplemenitijo.

torek, 27. marec 2018

PRVIČ NA DRAŽBI - INSAJDERSKE S COLLECTE

Kako izgleda dražba starin in predmetov pri nas, sem se spraševala že novembra, ko sem prvič kot bodoča sodelavka Antikvariata Glavan sodelovala pri pripravi dražbe; to soboto pa me je vprašanje črvičilo še nekoliko bolj, saj sem tokrat na Collecti prisostvovala kot odgovorna novopečena kolegica.
Proces priprave same dražbe se je začel že pred meseci z izborom dražbenih predmetov, ki je odvisen od trenutnega povpraševanja na tržišču zbirateljstva. Kaj to točno je, je težko reči, saj se trendi s časom in prostorom spreminjajo. Toliko sem do sedaj že izvedela.
Nabor predmetov na sobotni dražbi je bil zato pester; v večji meri so bili to razni tiski, knjige, pa tudi kakšni loti značk in umetniški predmeti. Sodelujoči so si dražbene predmete lahko ogledali eno uro pred dražbo, a je bilo zanimanje tako veliko, da so mnogi radovednost tešili že prej. Po tem, ko so vsi zainteresirani dobili svoje dražiteljske številke, se je dražba pričela. Draženje je potekalo neverjetno hitro; – in kot bi odsekal, je bilo vsega konec.


Nisem bila presenečena nad tem, da so bili prodani vsi Mustri, NSK gradivo, nekaj nostalgičnih slovenskih filmskih plakatov - Maja in vesoljček, vojni tisk - Na Sveti Gori pri Murovici (protipartizanski nemški plakat), Slovenski pionir, mesečna revija Arhitektura, Levstikov Krpan z opremo Lojzeta Perka, pa tudi športne zbirateljske kartice s Kopitarjevim in Dragićevim podpisom. Edino za Magic Johnsona se je izkazalo, da pri nas očitno ni tržišča- ali pa je bila izklicna cena, ki so jo postavili lastniki, nekoliko previsoka.
Cene so bile primerne slovenskim razmeram, vendar pa dražba ni bila zato čisto nič manj spektakularna kot tiste, ki sem jih prej spremljala preko spleta in televizije. Kot novinka težko potegnem zaključke o tem, v katere smeri vodijo sodobni zbirateljski tokovi. Vidim, da sta aktualna tako Muster kot Cankar ter predmeti, povezani z obema vojnama. Tu pa se moje ugotovitve bolj ali manj zaključijo. Vendar pa me tolaži dejstvo, da bom že pri naslednji dražbi lahko dodala še kakšno novo spoznanje.




Katarina Korenak

Foto: Jaka Prijatelj

sobota, 17. marec 2018



DETEKTIV IN DVA JANEZA


Ste že slišali za knjižno zbirko Detektiv iz začetka 60. let? Mi tudi ne, dokler nismo dobili zbirke v antikvariat in smo se ''po detektivsko'' lotili iskanja podatkov.

Gre za zbirko založbe DZS, ki je izhajala med leti 1961 in 1963. Bila je ravno to, kar pravi ime; detektivski romani najznamenitejših avtorjev tega žanra: Georgesa Simenona, Agathe Christie, Edgarja Wallaceja in drugih. V letu 1961 so zvezki izhajali mesečno, v letih 1962 in 1963 pa na štirinajst dni. 

Opremo knjižic je delal Janez Trpin, ki velja za enega izmed najpomembnejših slovenskih uporabnih grafikov. Uveljavil se je po 2. svetovni vojni predvsem kot oblikovalec turističnih in športnih plakatov, ki se odlikujejo po specifičnih harmoničnih barvnih kombinacijah in hkrati odražajo oblikovalske smernice tistega časa. Za knjižno zbirko Detektiv je tako oblikoval dvajset platnic, ki so tipično 'trpinovske', tako po barvi kot po figuraliki. Navdihuje jih Pop art in sočasna stripovska scena.


Sredi leta 1962 pa je opremljanje platnic prevzel Janez Bernik, ravno tako eden izmed najvidnejših slovenskih slikarjev in grafikov, ki je veliko razstavljal tako pri nas kot v tujini, ter za svoje delo prejel mnogo nagrad; med drugim tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Njegov opus namreč zajema širok spekter likovne umetnosti. 

Za zbirko Detektiv se je odločil uporabiti popolnoma drugačen slog, kot je bil Trpinov poprej. Večino figuralike so zamenjale abstraktne barvne ploskve, največkrat v kontrastu s črno ali belo, v katere pa je vpeljal tu in tam kakšno besedo ali črko. Temu pravimo tudi eksistencialistična figuralika in gre za enega izmed pomembnih likovnih tokov povojnih let.


Knjižna zbirka Detektiv je tako sama po sebi odličen dokaz o bogati povojni likovni in grafični dejavnosti, ki se kaže predvsem v različnih tokovih umetniške dejavnosti in v kvaliteti grafičnega ustvarjanja 60. let na slovenskem.



Katarina Korenak
Viri:


sreda, 15. november 2017

Lavoslav Schwnenter



Lavoslav Schwentner in facebook

V dobi, ko klasično knjigo vse bolj izpodrivajo svetleče tablice, ki imajo toliko in toliko bajtov spomina, se uporabniki odzivajo tudi na priročnost in oblikovni koncept le teh.
Nekaj podobnega je Lavoslav Schwentner naredil s knjigo na Slovenskem konec 19. in na začetku 20. stoletja. Poiskal je zanimive avtorje in zanimive slikarje – oblikovalce. Vsi skupaj so z drznimi, modernimi prijemi želeli bralcu podariti novo knjigo, ki ni privlačna le po vsebinski, ampak je sveža tudi po oblikovni plati. Vsaka knjiga je bila nekaj novega, drznega in pogosto spornega.

V tem smislu je Schwentner izumil socialno omrežje, ki ga je spodbujala knjiga in on sam je nedvoumno pravi knjižni obraz. Čeprav je bil največkrat v senci glavnih ustvarjalcev pa je le moral nastaviti prsi (v facebook žargonu bi rekli »zid«), kadar so deževale kritike, slabe sodbe ali gnev »nad nekulturnim zaslužkarjem«. To njegovo socialno omrežje je bil prostor, kjer so se ljudje pogovarjali s pomočjo pisem, ki so presenetljivo hitro potovala (pošta Ljubljana – Dunaj le 3 dni). Pogovarjali so se o novih zamislih, željah, podajali so si nove poslovne priložnosti. V tem konceptu so bila Cankarjeva pisma za denar, ki jih je pošiljal Schwentnerju, neke vrste »spam«. Le tega danes brišemo. Schwentner pa ni. Morda je kakega za trenutek odložil, a odgovoril je na vsakega. Redka omika, ki jo danes še kako pogrešamo pri veliko enostavnejši e-pošti.
Njegovega obraza ne nosi nobena knjiga (zato ne more biti Facebook), v celotnem poklicnem delovanju (50 let) je dal le en intervju in to tik pred odhodom v pokoj.
Slovenski kulturi je poleg lepih knjig, ki so imele tudi notranjo lepoto, podaril tudi prvega svobodnega pisatelja – Ivana Cankarja. Današnja oblast se vsekakor ne veseli slednjega daru in bi ga najraje izkoreninila, saj le najeda državni proračun. A v tem je kleč (a ne Milan) – v



Schwentnerjevem času je bil Cankar njegov strošek. Dobro, seveda je Cankar izdajal tudi drugje, a Schwentner je bil tisti, ki je kaj odkupil, ne da bi bilo sploh kdajkoli napisano. V dobro naroda, saj je vedel, da je potrebno dobrega ustvarjalca vzdrževati.
Bi se lahko zgodilo, da bi današnji knjigotržci ali založniki gledali na kaj več, kot le na številke v prodaji? Si lahko predstavljamo, da bi imeli pisatelji pri današnjih založnikih enak položaj kot Cankar pri Schwentnerju?

V dvajsetih letih služenja antikvariata sem se srečal z mnogimi Schwentnerjevimi izdajami. še zdaleč ne morem reči z vsemi, saj sem tudi pri sestavljanju bibliografije za monografijo,  našel veliko izdaj, ki jih nisem nikoli srečal »v živo«.
Prihajale so različno ohranjene – od krasotic, nikoli prebranih, kaj šele prelistanih, do popolno razpadajočih, uveli solati podobnih izvodov. Slednje pomeni, da je bil bran. Bralci so ga užili do zadnje krpice papirja. Veliko izvodov je na antikvarnem trgu, kar pomeni, da so bile naklade velike in le kdo bi vedel, ali je založnik pokril vse stroške. Pa vendar je izdajal in skrbel za svoje pisatelje, ustvarjalce in bralce.

Morda bi si kaj podobnega želeli sedaj, ko prevladuje nad vsem le tržna logika. Malo mar je za avtorja, oblikovanje pa je v glavnem le obrtniški izdelek, da o vezavi sploh ne govorimo. Najbolj pogosta italijanska trda vezava že po nekaj listanjih začne izpuščati liste, na žalost najprej tiste, ki so najbolj pomembni.  Pri usnjenih pa pogosto knjigo odpremo le do treh četrtin. Lepa, lepo vezana, knjiga pa je po novem le privilegij premožnejših, ko v sto izvodih izdajo lepo knjigo za velik denar. No, da vidimo vašo ljubezen do knjig, ko je zanjo potrebno odšteti tisoč in več evrov. Schwentner pa je naredil lepo knjigo za preprostega človeka, ki je bil vesel, da lahko tudi sam uživa v branju. Prvi komunist med založniki?

Užitek je v roke prijeto lepo izdajo del, ki so izšle v Schwenterjevi založbi.
Knjiga leži v roki (kot bi rekel moj prijatelj, bibliofil) in ko jo začneš listati, listi lepo padejo (kot bi rekel drugi, tudi bibliofil).

Lavoslav Schwentner je dal v svoji založniški dobi marsikaj in zagotovo je za nas pomemben knjižni obraz

Morda pa me te Schwentnerjeve izdaje navdušujejo le zato, ker imam, kot antikvar, rad staro knjigo.

Rok Glavan - bookface